Page 83 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 83
vključevanje pr iseljenskih učencev v slovenski zakonodaji in šolski pr aksi
zavodi in društva) lahko še kako vplivajo na vsa področja življenja prise-
ljenskih učencev in njihovih staršev. A. Mikuš Kos (1996, str. 36–37) meni,
da lahko nevladne organizacije vplivajo na: (1) življenje in zdravje ne-
posrednih porabnikov (npr. na otroke s psihosocialnimi motnjami, ki jim
pomagajo prostovoljci, ali vplivajo na starše), (2) družino osebe, ki ji poma-
gajo (npr. na starše otroka z učnimi težavami, ki mu prostovoljec poma-
ga), (3) prostovoljne delavce (na občutek socialne koristnosti, zadovoljstva,
osebnostne rasti, povezovanje z ljudmi, pridobivanje novih znanj in izku-
šenj), (4) socialnovarstvene in zdravstvene ustanove (na izboljšanje kako-
vosti delovanja, ugodnejša psihosocialna klima, večja motivacija bolnikov
ali varovancev za zdravljenje ali aktivnosti, zmanjševanje psihičnih obre-
menitev osebja in podobno), (5) širšo družbo (glede vrednot, kot so od-
govornost do lastnega ravnanja, osveščenost, solidarnostno vedenje in po-
dobno), (6) zakonodajo, (7) uveljavljanje človekovih pravic in otrokovih
pravic in (8) pokrivanje potreb (poskrbijo za nekatere potrebe, za katere dr-
žava ne zmore poskrbeti oz. državi olajšajo izvajanje nekaterih dejavnosti).
Avtorica poudarja, da nevladne in prostovoljske organizacije postajajo vse
bolj pomembna ekonomska kategorija, ki ljudem pomaga na različne nači-
ne (npr. ustvarja nove socialne mreže, servise, nova delovna mesta).
V nekaterih osnovnih šolah v Sloveniji skušajo priseljenskim otrokom
lajšati vzpostavljanje vezi s slovenskim jezikom tudi tako, da jim priskrbijo
zasebne ure slovenščine, ki jih omogočajo prostovoljci z različnih oddelkov
Filozofske fakultete. Spet druge šole poiščejo prevajalce, ki prevajajo šolske
teste v materne jezike priseljenskih učencev (Mikuš Kos, 1996, str. 36–37).
V nekaterih šolah poleg teh dejavnosti potekajo tudi druge aktivnosti (npr.
strokovna pomoč/svetovanje šolam pri vključevanju priseljencev), ki jih iz-
vaja Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Podporne oblike pomoči priseljenskim učencem v šolski praksi se to-
rej uresničujejo preko intenzivnih tečajev slovenščine pred vključitvijo v
pouk, pripravljalnic, vrstniških in medvrstniških tutorstev, vrstniške po-
moči in s pomočjo nevladnih in prostovoljnih organizacij, vendar je to prej
izjema kot pravilo. Vključevanje priseljenskih učencev v vzgojno-izobraže-
valni sistem poteka predvsem v obliki dodatnega pouka slovenščine, ki je
v slovenski zakonodaji različno opredeljen, dejanska praksa pa z zakoni ni
vedno usklajena. Priseljenskim otrokom, za katere se ugotovi, da sloven-
skega jezika še ne znajo oz. ga še ne obvladajo dovolj, se praviloma odob-
ri največ 1 ura dodatnega pouka slovenščine na teden, kar pomeni največ
35 ur na leto. Obseg ur za posameznega otroka glede na okoliščine določi
81
zavodi in društva) lahko še kako vplivajo na vsa področja življenja prise-
ljenskih učencev in njihovih staršev. A. Mikuš Kos (1996, str. 36–37) meni,
da lahko nevladne organizacije vplivajo na: (1) življenje in zdravje ne-
posrednih porabnikov (npr. na otroke s psihosocialnimi motnjami, ki jim
pomagajo prostovoljci, ali vplivajo na starše), (2) družino osebe, ki ji poma-
gajo (npr. na starše otroka z učnimi težavami, ki mu prostovoljec poma-
ga), (3) prostovoljne delavce (na občutek socialne koristnosti, zadovoljstva,
osebnostne rasti, povezovanje z ljudmi, pridobivanje novih znanj in izku-
šenj), (4) socialnovarstvene in zdravstvene ustanove (na izboljšanje kako-
vosti delovanja, ugodnejša psihosocialna klima, večja motivacija bolnikov
ali varovancev za zdravljenje ali aktivnosti, zmanjševanje psihičnih obre-
menitev osebja in podobno), (5) širšo družbo (glede vrednot, kot so od-
govornost do lastnega ravnanja, osveščenost, solidarnostno vedenje in po-
dobno), (6) zakonodajo, (7) uveljavljanje človekovih pravic in otrokovih
pravic in (8) pokrivanje potreb (poskrbijo za nekatere potrebe, za katere dr-
žava ne zmore poskrbeti oz. državi olajšajo izvajanje nekaterih dejavnosti).
Avtorica poudarja, da nevladne in prostovoljske organizacije postajajo vse
bolj pomembna ekonomska kategorija, ki ljudem pomaga na različne nači-
ne (npr. ustvarja nove socialne mreže, servise, nova delovna mesta).
V nekaterih osnovnih šolah v Sloveniji skušajo priseljenskim otrokom
lajšati vzpostavljanje vezi s slovenskim jezikom tudi tako, da jim priskrbijo
zasebne ure slovenščine, ki jih omogočajo prostovoljci z različnih oddelkov
Filozofske fakultete. Spet druge šole poiščejo prevajalce, ki prevajajo šolske
teste v materne jezike priseljenskih učencev (Mikuš Kos, 1996, str. 36–37).
V nekaterih šolah poleg teh dejavnosti potekajo tudi druge aktivnosti (npr.
strokovna pomoč/svetovanje šolam pri vključevanju priseljencev), ki jih iz-
vaja Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Podporne oblike pomoči priseljenskim učencem v šolski praksi se to-
rej uresničujejo preko intenzivnih tečajev slovenščine pred vključitvijo v
pouk, pripravljalnic, vrstniških in medvrstniških tutorstev, vrstniške po-
moči in s pomočjo nevladnih in prostovoljnih organizacij, vendar je to prej
izjema kot pravilo. Vključevanje priseljenskih učencev v vzgojno-izobraže-
valni sistem poteka predvsem v obliki dodatnega pouka slovenščine, ki je
v slovenski zakonodaji različno opredeljen, dejanska praksa pa z zakoni ni
vedno usklajena. Priseljenskim otrokom, za katere se ugotovi, da sloven-
skega jezika še ne znajo oz. ga še ne obvladajo dovolj, se praviloma odob-
ri največ 1 ura dodatnega pouka slovenščine na teden, kar pomeni največ
35 ur na leto. Obseg ur za posameznega otroka glede na okoliščine določi
81
