Page 92 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 92
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
do njihovega trženja. Opredelili bomo pomembnost ugotavljanja uspešnos-
ti in usmeritve pri uvajanju sprememb v neprofitnih organizacijah.
Posebnosti in vrste neprofitnih organizacij
Temeljna opredelitev neprofitnih organizacij je, da služijo praviloma javne-
mu interesu ali interesu določenih skupin. Njihovo delovanje (in preživet-
je) je velikokrat odvisno od osnovnega pristopa države, ki se lahko bistve-
no razlikuje (Kolarič, 2001):
- lahko gre za liberalni tip sistema, kjer so v celoti prepuščene delo-
vanju trga (ZDA, Avstralija);
- v konservativno-korporativističnem tipu sistema država primora
večino državljanov, da se zavarujejo, sama pa nudi servis za tiste,
ki tega ne zmorejo (Nemčija, Avstrija, Francija, Belgija);
- v socialdemokratskem tipu sistema država poskrbi za njegovo de-
lovanje v celoti (skandinavske države);
- v katoliškem tipu je država v ozadju in pušča prostor, ki ga v veči-
ni pokrijejo cerkvene organizacije (Italija, Španija, Portugalska);
- v etatističnem tipu sistema država ne izpusti iz rok nadzora nad
njim (postsocialistične države).
Vidimo, da se pristopi v različnih državah (tudi v okviru EU) zelo raz-
likujejo. Različna so tudi konkretna področja delovanja, ki jih pokrivajo
neprofitne organizacije. Za Slovenijo velja, da je velika večina neprofitnih
organizacij s področja kulture in rekreacije (športa) ter gasilska društva.
Podoben odstotek je značilen tudi za druge srednjeevropske postsociali-
stične države. V ZDA, na Japonskem in Nizozemskem je večina neprofitnih
organizacij s področja zdravstva. V Avstriji, Franciji, Nemčiji in Španiji
prednjačijo socialne storitve. V Veliki Britaniji, Izraelu, Irski in Belgiji jih je
največ na področju izobraževanja. Uravnoteženo zastopana področja naj-
demo na Finskem, v Avstraliji in Kolumbiji (Rončević, 2001).
Kot specifiko za Slovenijo lahko navedemo, da se še vedno pozna vpliv
zaradi okoliščin, ko je v prejšnjem sistemu država (politika) obvladovala
vse možne veje delovanja neprofitnih organizacij. Ob prehodu v nov sistem
pa konstantno nastaja vrzel med realno prakso in nedodelano izvedbeno
zakonodajo, iz katere izhaja veliko problemov, predvsem na področju an-
gažiranja kadrov in odsotnosti spodbud davčnega sistema (Rončević, 2001).
S finančnega stališča je glavna in osnovna razlika med profitnimi in
neprofitnimi organizacijami ta, da je glavni cilj prvih ustvarjanje dobička
90
do njihovega trženja. Opredelili bomo pomembnost ugotavljanja uspešnos-
ti in usmeritve pri uvajanju sprememb v neprofitnih organizacijah.
Posebnosti in vrste neprofitnih organizacij
Temeljna opredelitev neprofitnih organizacij je, da služijo praviloma javne-
mu interesu ali interesu določenih skupin. Njihovo delovanje (in preživet-
je) je velikokrat odvisno od osnovnega pristopa države, ki se lahko bistve-
no razlikuje (Kolarič, 2001):
- lahko gre za liberalni tip sistema, kjer so v celoti prepuščene delo-
vanju trga (ZDA, Avstralija);
- v konservativno-korporativističnem tipu sistema država primora
večino državljanov, da se zavarujejo, sama pa nudi servis za tiste,
ki tega ne zmorejo (Nemčija, Avstrija, Francija, Belgija);
- v socialdemokratskem tipu sistema država poskrbi za njegovo de-
lovanje v celoti (skandinavske države);
- v katoliškem tipu je država v ozadju in pušča prostor, ki ga v veči-
ni pokrijejo cerkvene organizacije (Italija, Španija, Portugalska);
- v etatističnem tipu sistema država ne izpusti iz rok nadzora nad
njim (postsocialistične države).
Vidimo, da se pristopi v različnih državah (tudi v okviru EU) zelo raz-
likujejo. Različna so tudi konkretna področja delovanja, ki jih pokrivajo
neprofitne organizacije. Za Slovenijo velja, da je velika večina neprofitnih
organizacij s področja kulture in rekreacije (športa) ter gasilska društva.
Podoben odstotek je značilen tudi za druge srednjeevropske postsociali-
stične države. V ZDA, na Japonskem in Nizozemskem je večina neprofitnih
organizacij s področja zdravstva. V Avstriji, Franciji, Nemčiji in Španiji
prednjačijo socialne storitve. V Veliki Britaniji, Izraelu, Irski in Belgiji jih je
največ na področju izobraževanja. Uravnoteženo zastopana področja naj-
demo na Finskem, v Avstraliji in Kolumbiji (Rončević, 2001).
Kot specifiko za Slovenijo lahko navedemo, da se še vedno pozna vpliv
zaradi okoliščin, ko je v prejšnjem sistemu država (politika) obvladovala
vse možne veje delovanja neprofitnih organizacij. Ob prehodu v nov sistem
pa konstantno nastaja vrzel med realno prakso in nedodelano izvedbeno
zakonodajo, iz katere izhaja veliko problemov, predvsem na področju an-
gažiranja kadrov in odsotnosti spodbud davčnega sistema (Rončević, 2001).
S finančnega stališča je glavna in osnovna razlika med profitnimi in
neprofitnimi organizacijami ta, da je glavni cilj prvih ustvarjanje dobička
90
