Page 93 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 93
vodenje in (neprofitni) menedžment v socialni pedagogiki
glede na vložena sredstva, pri drugih pa je v ospredju izpolnjevanje njiho-
vega poslanstva, medtem ko doseganje dobička ne igra glavne vloge.
S stališča dobrega vodenja (menedžmenta) vsako organizacijo vodimo
v smeri, da bi v čim večji meri uresničili namene in cilje, zaradi katerih je
bila ustanovljena. Ni pa tako bistvenih razlik, če je poudarek na material-
nem dobičku, javnem ali zasebnem interesu ali na humanistično moralnih
vrednotah (Jelovac, 2001).
Večina okvirov in smernic za delovanje neprofitnih organizacij je pos-
tavljena z določili Zakona o zavodih, Zakona o društvih idr. Osnovni cilji,
ki so s pravnimi akti določeni ob ustanovitvi teh organizacij, so predvsem
zadovoljevanje različnih družbenih potreb (finančni dobiček, kot smo že
omenili, ne more biti glavno vodilo). Vse organizacije pa tako kot gospo-
darske družbe delujejo v okolju trga in so podvržene logiki bilance uspeha.
Razumljivo in logično je, da se tudi v neprofitnih organizacijah tako ime-
novana prodaja storitev utemeljuje kot potrebna dejavnost, ki določa od-
nos do posameznih aktivnosti v delovnem procesu. V neprofitnih organi-
zacijah je tako stalnica uskladitev pridobivanja sredstev (v okviru osnovne
dejavnosti, z različnimi projekti ipd.) s poslanstvom osnovne dejavnosti.
Problem se poglablja predvsem pri težavah s kadrovsko zasedbo in s fi-
nančnimi sredstvi, ki jih je potrebno vložiti v projekte, ki morda ne bodo
uspeli.
N. Hrovatin (2001) navaja, da neprofitne organizacije v izhodišču slu-
žijo širšemu družbenemu interesu. Po njenem so neprofitne organizacije
lahko skupni pojem za vso javno upravo, za vse družbene dejavnosti in za
prostovoljne organizacije, katerih poslovanje nima le cilja dobička. Če po-
slovanje organizacije pripelje do dobička, se le-ta praviloma vlaga v osnov-
no dejavnost organizacije.
To pomeni, da so neprofitne organizacije lahko vladne ali nevladne.
Tako so pravne osnove za njihovo delovanje definirane ne le v zakonih o za-
vodih, ustanovah in društvih, ampak tudi v zakonih o gospodarskih druž-
bah. Njihova področja, kjer se jih tradicionalno najde največ, so socialni
sektor (brezdomstvo, okoljevarstvo, nasilje) in organiziranje družbenih de-
javnosti (izobraževanje, šport, kultura, verske dejavnosti).
Osnova za njihovo operativno delovanje je poleg zakonskih aktov na-
tančna definicija njihovega poslanstva. Definiranje poslanstva je izhodišče
za določanje konkretnih nalog in aktivnosti. Tu nastane večji problem kot
pri profitnih organizacijah, saj je praviloma potrebno zadovoljiti interese
različnih uporabnikov (strank) in akterjev: otrok, staršev, »gojencev«, za-
91
glede na vložena sredstva, pri drugih pa je v ospredju izpolnjevanje njiho-
vega poslanstva, medtem ko doseganje dobička ne igra glavne vloge.
S stališča dobrega vodenja (menedžmenta) vsako organizacijo vodimo
v smeri, da bi v čim večji meri uresničili namene in cilje, zaradi katerih je
bila ustanovljena. Ni pa tako bistvenih razlik, če je poudarek na material-
nem dobičku, javnem ali zasebnem interesu ali na humanistično moralnih
vrednotah (Jelovac, 2001).
Večina okvirov in smernic za delovanje neprofitnih organizacij je pos-
tavljena z določili Zakona o zavodih, Zakona o društvih idr. Osnovni cilji,
ki so s pravnimi akti določeni ob ustanovitvi teh organizacij, so predvsem
zadovoljevanje različnih družbenih potreb (finančni dobiček, kot smo že
omenili, ne more biti glavno vodilo). Vse organizacije pa tako kot gospo-
darske družbe delujejo v okolju trga in so podvržene logiki bilance uspeha.
Razumljivo in logično je, da se tudi v neprofitnih organizacijah tako ime-
novana prodaja storitev utemeljuje kot potrebna dejavnost, ki določa od-
nos do posameznih aktivnosti v delovnem procesu. V neprofitnih organi-
zacijah je tako stalnica uskladitev pridobivanja sredstev (v okviru osnovne
dejavnosti, z različnimi projekti ipd.) s poslanstvom osnovne dejavnosti.
Problem se poglablja predvsem pri težavah s kadrovsko zasedbo in s fi-
nančnimi sredstvi, ki jih je potrebno vložiti v projekte, ki morda ne bodo
uspeli.
N. Hrovatin (2001) navaja, da neprofitne organizacije v izhodišču slu-
žijo širšemu družbenemu interesu. Po njenem so neprofitne organizacije
lahko skupni pojem za vso javno upravo, za vse družbene dejavnosti in za
prostovoljne organizacije, katerih poslovanje nima le cilja dobička. Če po-
slovanje organizacije pripelje do dobička, se le-ta praviloma vlaga v osnov-
no dejavnost organizacije.
To pomeni, da so neprofitne organizacije lahko vladne ali nevladne.
Tako so pravne osnove za njihovo delovanje definirane ne le v zakonih o za-
vodih, ustanovah in društvih, ampak tudi v zakonih o gospodarskih druž-
bah. Njihova področja, kjer se jih tradicionalno najde največ, so socialni
sektor (brezdomstvo, okoljevarstvo, nasilje) in organiziranje družbenih de-
javnosti (izobraževanje, šport, kultura, verske dejavnosti).
Osnova za njihovo operativno delovanje je poleg zakonskih aktov na-
tančna definicija njihovega poslanstva. Definiranje poslanstva je izhodišče
za določanje konkretnih nalog in aktivnosti. Tu nastane večji problem kot
pri profitnih organizacijah, saj je praviloma potrebno zadovoljiti interese
različnih uporabnikov (strank) in akterjev: otrok, staršev, »gojencev«, za-
91
