Page 22 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
tem moramo najprej razumeti oblikovanje, vlogo oblikovanja in njegov
zgodovinski razvoj, kulturo in potrošništvo ter znamčenje. Do »težav«
prihaja v izhodišču ravno zaradi napačnega razumevanja oblikovanja, ki
je pogosto zreducirano zgolj na oblikovanje predmetov in podob.
Ker je kultura del oblikovanja in z njim povezana, so tudi oblikovalci
zasnovali svoje definicije organizacijske kulture, ki so sorodne temeljnim
definicijam »klasikov« (npr. Schein 2004; Hofstede in Minkov 1991;
Cameron in Quinn 2006) organizacijske kulture, dajejo pa svoj specifič-
ni poudarek in povezave. Tako Buchanan (1998) opozori na nevarnost
redukcije kulture. Kultura ne sme biti izenačena z ideologijo. Komple-
ksnost kulture tvori procesni vidik, ki utemelji kulturo kot tisto, ki kul-
tivira, hkrati pa kot aktivnost, proces nenehnega spreminjanja, kot dela-
nje ali delovanje.
22 Kultura pomeni kultiviranje in vrednote skupnosti. Kultiviranje je
proces, ki se odraža v določenih stilih in obnašanju, ki naj bi imeli dolo-
čeno vrednost. Kultura kot način življenja skupnosti, kot statična katego-
rija, v kateri so zajete strukture vsakdanjega življenja, načini bivanja, ve-
denjski vzorci.
Materializacija idej človekovega življenja so predmeti, ki sami po sebi
komunicirajo neposredno in jasno, zaznavamo pa jih s čutili. Naša izku-
šnja ni le izkušnja prek videza, temveč tudi tehnologije, kumulativnega
učinka predstavitve oblikovanja, dojemanja, uporabe, kar omogoča ra-
znolikost interpretacij (Heskett 2011, 47).
V postmodernizmu se je v ospredje postavilo oblikovanje, ki je pou-
darjalo pomen in ne uporabne vrednosti. To je bilo značilno za tista pod-
jetja z majhnim dobičkom, ki so izdelkom poskušala dvigniti dodano
vrednost. Tak pristop k oblikovanju temelji na redukciji predmeta na po-
dobo in pomen, izgubi pa se celostni vidik (Heskett 2011). Pred tem smo
bili priča predmetom, ki so bili funkcionalni, a brez pomena. Tudi danes
je takih podjetij kar nekaj. Izziv za prihodnost je oblikovati funkcional-
ne izdelke s pomenom.
Modela kulture oblikovanja
V tujini obstajajo študiji in študijski programi, ki so usmerjeni v preuče-
vanje vizualne in materialne kulture, to pomeni, da so usmerjeni v anali-
zo vizualnih ali materialnih del. Pri nas takšnega študija, razen umetno-
stne zgodovine, ki se ukvarja z analizo likovnih del, pravzaprav ni. Z
analizo oblikovalskih del se študenti oblikovanja srečajo v času študija na
njihovih projektnih kritikah, morda ob posameznih predmetih na štu-
dijskih programih arhitekture. Vendar pri tem ni zajet globlji teoretski
tem moramo najprej razumeti oblikovanje, vlogo oblikovanja in njegov
zgodovinski razvoj, kulturo in potrošništvo ter znamčenje. Do »težav«
prihaja v izhodišču ravno zaradi napačnega razumevanja oblikovanja, ki
je pogosto zreducirano zgolj na oblikovanje predmetov in podob.
Ker je kultura del oblikovanja in z njim povezana, so tudi oblikovalci
zasnovali svoje definicije organizacijske kulture, ki so sorodne temeljnim
definicijam »klasikov« (npr. Schein 2004; Hofstede in Minkov 1991;
Cameron in Quinn 2006) organizacijske kulture, dajejo pa svoj specifič-
ni poudarek in povezave. Tako Buchanan (1998) opozori na nevarnost
redukcije kulture. Kultura ne sme biti izenačena z ideologijo. Komple-
ksnost kulture tvori procesni vidik, ki utemelji kulturo kot tisto, ki kul-
tivira, hkrati pa kot aktivnost, proces nenehnega spreminjanja, kot dela-
nje ali delovanje.
22 Kultura pomeni kultiviranje in vrednote skupnosti. Kultiviranje je
proces, ki se odraža v določenih stilih in obnašanju, ki naj bi imeli dolo-
čeno vrednost. Kultura kot način življenja skupnosti, kot statična katego-
rija, v kateri so zajete strukture vsakdanjega življenja, načini bivanja, ve-
denjski vzorci.
Materializacija idej človekovega življenja so predmeti, ki sami po sebi
komunicirajo neposredno in jasno, zaznavamo pa jih s čutili. Naša izku-
šnja ni le izkušnja prek videza, temveč tudi tehnologije, kumulativnega
učinka predstavitve oblikovanja, dojemanja, uporabe, kar omogoča ra-
znolikost interpretacij (Heskett 2011, 47).
V postmodernizmu se je v ospredje postavilo oblikovanje, ki je pou-
darjalo pomen in ne uporabne vrednosti. To je bilo značilno za tista pod-
jetja z majhnim dobičkom, ki so izdelkom poskušala dvigniti dodano
vrednost. Tak pristop k oblikovanju temelji na redukciji predmeta na po-
dobo in pomen, izgubi pa se celostni vidik (Heskett 2011). Pred tem smo
bili priča predmetom, ki so bili funkcionalni, a brez pomena. Tudi danes
je takih podjetij kar nekaj. Izziv za prihodnost je oblikovati funkcional-
ne izdelke s pomenom.
Modela kulture oblikovanja
V tujini obstajajo študiji in študijski programi, ki so usmerjeni v preuče-
vanje vizualne in materialne kulture, to pomeni, da so usmerjeni v anali-
zo vizualnih ali materialnih del. Pri nas takšnega študija, razen umetno-
stne zgodovine, ki se ukvarja z analizo likovnih del, pravzaprav ni. Z
analizo oblikovalskih del se študenti oblikovanja srečajo v času študija na
njihovih projektnih kritikah, morda ob posameznih predmetih na štu-
dijskih programih arhitekture. Vendar pri tem ni zajet globlji teoretski
