Page 26 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
cije. Kot to vidi Julier, sta procesa povezana. Tako postane oblikovanje v
organizaciji enoten proces.
Nad linijo je proces, kamor sodijo oglaševanje, znamčenje, oblikova-
nje embalaže. Pod linijo pa so procesi, ki vključujejo razvoj izdelka, pri-
pravo orodij, tržne raziskave in interpretacijo. Gre za to, da so dandanes
ti procesi zbližani oziroma učinkovito sodelujejo. K temu približevanju je
pripomogel razvoj načina proizvodnje »Just in time«.5 Tako lahko pod-
jetja hitreje in ceneje odgovorijo na nove funkcionalne ali estetske potre-
be. To se najbolje vidi na primeru snovanja rešitev za kuhinjsko opremo.
Kar ustvari oblikovalec na ekranu, bo naročnik dobil. Od oblikovalca pa
je odvisno, ali bo kuhinjsko opremo tudi prodal. Tako se oblikovalci prib-
ližujejo trženju, s tem pa tudi kulturi potrošnje.
26
Potrošnja
Ko govorimo o potrošnji, ne gre izpustiti ekonomskega vidika (Brewer
in Porter 2013), ki z različnimi metodami analizira potrošnjo ter dolo-
ča indekse, kot je denimo BDP. S sociološkega vidika obsega potrošnja
širok set kulturnih in ideoloških sistemov (Warde 2005 in 2014), s psi-
hološkega vidika pa je potrošnja povezana s potrebami posameznika, lah-
ko tudi z njegovmi boleznimi (Pham 2013). Potrošništvo je pojem, ki ga
povezujemo z vedenjem odjemalcev, potrošnikov in naravnanostjo druž-
be, ki spodbuja določene oblike vedenja skupin in posameznikov. »Obli-
kovalski pogled pa odraža potrošniško kulturo skozi vrednote in celot-
no podporno strukturo, ki omogoča potrošnjo.« (Julier 2014, 48). Julier
(prav tam) ponudi definicijo potrošniške kulture, ki jo veže na potrošnjo.
Zanj je potrošnja kulturni in menjalni proces, kjer se izmenjujejo identi-
tete, znaki, simboli, stili življenja in viri, ki so posamezniku dosegljivi. Je-
dro vseh menjalnih odnosov je, da ni več vprašanje biti, ampak vprašanje
imeti. Imeti pa je pogojeno zgolj s kupno močjo, sicer je vse mogoče ime-
ti. Jedro potrošniške kulture je hlepenje po posedovanju, po »jaz imeti«,
kjer je v centru »jaz«, torej individualizem, ki naj bi se svobodno odločal.
Imeti ne postane »biti«, ker je potreba po nenehno novem »imeti«, da
lahko »biti« obstaja. In to je ključna težava potrošništva, hkrati pa tudi
priložnost za oblikovalce, da imeti dobi drugačen pomen. Imeti se izka-
zuje skozi znake, ti znaki pa so postali vrednota.
5 To je način proizvodnje, ki odraža razpršenost, posebno dereguliranost in tudi neodvisnost. Je od-
mik od fordizma in hkrati ohranja nekatere njegove značilnosti.
cije. Kot to vidi Julier, sta procesa povezana. Tako postane oblikovanje v
organizaciji enoten proces.
Nad linijo je proces, kamor sodijo oglaševanje, znamčenje, oblikova-
nje embalaže. Pod linijo pa so procesi, ki vključujejo razvoj izdelka, pri-
pravo orodij, tržne raziskave in interpretacijo. Gre za to, da so dandanes
ti procesi zbližani oziroma učinkovito sodelujejo. K temu približevanju je
pripomogel razvoj načina proizvodnje »Just in time«.5 Tako lahko pod-
jetja hitreje in ceneje odgovorijo na nove funkcionalne ali estetske potre-
be. To se najbolje vidi na primeru snovanja rešitev za kuhinjsko opremo.
Kar ustvari oblikovalec na ekranu, bo naročnik dobil. Od oblikovalca pa
je odvisno, ali bo kuhinjsko opremo tudi prodal. Tako se oblikovalci prib-
ližujejo trženju, s tem pa tudi kulturi potrošnje.
26
Potrošnja
Ko govorimo o potrošnji, ne gre izpustiti ekonomskega vidika (Brewer
in Porter 2013), ki z različnimi metodami analizira potrošnjo ter dolo-
ča indekse, kot je denimo BDP. S sociološkega vidika obsega potrošnja
širok set kulturnih in ideoloških sistemov (Warde 2005 in 2014), s psi-
hološkega vidika pa je potrošnja povezana s potrebami posameznika, lah-
ko tudi z njegovmi boleznimi (Pham 2013). Potrošništvo je pojem, ki ga
povezujemo z vedenjem odjemalcev, potrošnikov in naravnanostjo druž-
be, ki spodbuja določene oblike vedenja skupin in posameznikov. »Obli-
kovalski pogled pa odraža potrošniško kulturo skozi vrednote in celot-
no podporno strukturo, ki omogoča potrošnjo.« (Julier 2014, 48). Julier
(prav tam) ponudi definicijo potrošniške kulture, ki jo veže na potrošnjo.
Zanj je potrošnja kulturni in menjalni proces, kjer se izmenjujejo identi-
tete, znaki, simboli, stili življenja in viri, ki so posamezniku dosegljivi. Je-
dro vseh menjalnih odnosov je, da ni več vprašanje biti, ampak vprašanje
imeti. Imeti pa je pogojeno zgolj s kupno močjo, sicer je vse mogoče ime-
ti. Jedro potrošniške kulture je hlepenje po posedovanju, po »jaz imeti«,
kjer je v centru »jaz«, torej individualizem, ki naj bi se svobodno odločal.
Imeti ne postane »biti«, ker je potreba po nenehno novem »imeti«, da
lahko »biti« obstaja. In to je ključna težava potrošništva, hkrati pa tudi
priložnost za oblikovalce, da imeti dobi drugačen pomen. Imeti se izka-
zuje skozi znake, ti znaki pa so postali vrednota.
5 To je način proizvodnje, ki odraža razpršenost, posebno dereguliranost in tudi neodvisnost. Je od-
mik od fordizma in hkrati ohranja nekatere njegove značilnosti.
