Page 23 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Kultura 23
okvir. Nekaj novosti prinaša študijski program dizajn management, ki se
izvaja na Fakulteti za dizajn.
Potrebe po študiju kulture oblikovanja so v teoretičnih krogih in sve-
tovalnih krogih. V tujini so se precej ukvarjali s kulturo oblikovanja kot
novo zvrstjo, saj študij zgolj vizualne ali materialne kulture ni dovolj. Ker
imamo opraviti s kompleksnim okoljem, ker imamo opraviti s človekom
in vso njegovo kompleksnostjo, je treba analizirati in preučevati vizualne,
tekstovne, materialne in prostorske elemente, pri čemer je treba upošteva-
ti dinamičnost in raznolikost kulture oblikovanja2 kot pojma in kot nje-
nega »življenja« (Julier 2000).
Potrebo po preučevanju kulture oblikovanja utemeljujejo tudi Vitta
in Nelles (1985, 3), Buchanan (1998) ter Julier (2006). Njihov argument je
v dejstvu, da ljudje z materialnim svetom, z materialnimi dobrinami, iz-
ražamo kulturo v racionalnih kategorijah. Posebno pa je pomembno, da
materialne dobrine ustvarjajo, povezujejo in omogočajo posamezniku, da
se s svojo kulturo poveže. V nadaljevanju sta predstavljena dva modela
kulture oblikovanja, prvega je zasnoval Julier (2014) in ga nadgrajujejo in
dopolnjujejo sodobniki, drugega sta zasnovala Desserti in Rizzo (2014).
Kultura oblikovanja po Julierju
Oba modela sta zanimiva in uveljavljena v akademskem svetu. Oba ima-
ta skupno izhodišče v naslednjih elementih: proizvodnja, oblikovanje in
potrošnja.
Kultura oblikovanja, »design culture«, je pojem, ki ga je vpeljal Ju-
lier (2000). Po njegovem mnenju je raziskovanje zgolj prek vizualne kul-
ture premalo. Vizualna kultura pomeni preučevanje podob. Prav tako je
premalo zgolj preučevanje materialne kulture, to je preučevanje predme-
tov. Le vizualna in materialna kultura skupaj tvorita celoto, torej kultu-
ro oblikovanja.3
Na spletni strani poda eno redko objavljenih definicij kulture obli-
kovanja in jo zato navajamo v celoti (Julier b.l.): »Kultura oblikovanja
kot akademska disciplina, raziskovanje medsebojnih odnosov med obli-
kovalskimi izdelki in vsemi njihovimi predstavitvami, delom oblikoval-
cev, proizvodnje oblikovanja (vključujoč trženje, oglaševanje in distribu-
cijo), mediation in njihovo potrošnjo. Gre torej za formalne značilnosti
2 Angleški termin Design Culture prevajamo kot kultura oblikovanja, kajti ne govorimo o kulturi
oblikovalcev (oblikovalska kultura), temveč o pojmu, ki zajema več ravni (proizvodnja, potrošnja
in oblikovanje).
3 Design culture prevajamo kot kulturo oblikovanja. Gre za analizo oblikovalskih izdelkov, odnosa
do teh izdelkov in ne za oblikovalsko kulturo, kar bi bila kultura oblikovalcev.
okvir. Nekaj novosti prinaša študijski program dizajn management, ki se
izvaja na Fakulteti za dizajn.
Potrebe po študiju kulture oblikovanja so v teoretičnih krogih in sve-
tovalnih krogih. V tujini so se precej ukvarjali s kulturo oblikovanja kot
novo zvrstjo, saj študij zgolj vizualne ali materialne kulture ni dovolj. Ker
imamo opraviti s kompleksnim okoljem, ker imamo opraviti s človekom
in vso njegovo kompleksnostjo, je treba analizirati in preučevati vizualne,
tekstovne, materialne in prostorske elemente, pri čemer je treba upošteva-
ti dinamičnost in raznolikost kulture oblikovanja2 kot pojma in kot nje-
nega »življenja« (Julier 2000).
Potrebo po preučevanju kulture oblikovanja utemeljujejo tudi Vitta
in Nelles (1985, 3), Buchanan (1998) ter Julier (2006). Njihov argument je
v dejstvu, da ljudje z materialnim svetom, z materialnimi dobrinami, iz-
ražamo kulturo v racionalnih kategorijah. Posebno pa je pomembno, da
materialne dobrine ustvarjajo, povezujejo in omogočajo posamezniku, da
se s svojo kulturo poveže. V nadaljevanju sta predstavljena dva modela
kulture oblikovanja, prvega je zasnoval Julier (2014) in ga nadgrajujejo in
dopolnjujejo sodobniki, drugega sta zasnovala Desserti in Rizzo (2014).
Kultura oblikovanja po Julierju
Oba modela sta zanimiva in uveljavljena v akademskem svetu. Oba ima-
ta skupno izhodišče v naslednjih elementih: proizvodnja, oblikovanje in
potrošnja.
Kultura oblikovanja, »design culture«, je pojem, ki ga je vpeljal Ju-
lier (2000). Po njegovem mnenju je raziskovanje zgolj prek vizualne kul-
ture premalo. Vizualna kultura pomeni preučevanje podob. Prav tako je
premalo zgolj preučevanje materialne kulture, to je preučevanje predme-
tov. Le vizualna in materialna kultura skupaj tvorita celoto, torej kultu-
ro oblikovanja.3
Na spletni strani poda eno redko objavljenih definicij kulture obli-
kovanja in jo zato navajamo v celoti (Julier b.l.): »Kultura oblikovanja
kot akademska disciplina, raziskovanje medsebojnih odnosov med obli-
kovalskimi izdelki in vsemi njihovimi predstavitvami, delom oblikoval-
cev, proizvodnje oblikovanja (vključujoč trženje, oglaševanje in distribu-
cijo), mediation in njihovo potrošnjo. Gre torej za formalne značilnosti
2 Angleški termin Design Culture prevajamo kot kultura oblikovanja, kajti ne govorimo o kulturi
oblikovalcev (oblikovalska kultura), temveč o pojmu, ki zajema več ravni (proizvodnja, potrošnja
in oblikovanje).
3 Design culture prevajamo kot kulturo oblikovanja. Gre za analizo oblikovalskih izdelkov, odnosa
do teh izdelkov in ne za oblikovalsko kulturo, kar bi bila kultura oblikovalcev.
