Page 35 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
Identiteta
rej sproži kultura oblikovanja spremembe v celotnem podjetju med razvo-
jem novih produktov.
Desserti in Rizzo (2014) opredelita kulturo oblikovanja (morda bi na
tem mestu lahko govorili o oblikovalski kulturi zaradi razlike, kot smo
jo že opredelili) kot sistem znanj, kompetenc in veščin, ki delujejo v da-
nem kontekstu. Pri tem gre za mišljenje oblikovanja kot celostni vidik.
Nasprotje temu je menedžerski model, saj to pomeni model od zgoraj
navzdol (top down). Oblikovalsko mišljenje je lahko učinkovito le, če ni
ločeno od kulture, ampak je njen sestavni del, organizacija pa mora raz-
viti od spodaj navzgor (bottom up) model, da bo uspešna. Vsako podjetje
mora imeti lastno oblikovalsko kulturo (Desserti in Rizzo 2014). V jedru
tega modela so projekti in inovacije.
35
Slika 4: Kultura oblikovanja
Vir: Desserti in Rizzo 2014.
Modela se ločita predvsem po tem, kaj poganja tok med dimenzijami
oziroma stebri, ki so sicer zelo sorodni in imajo podobna teoretska izhodi-
šča. Razlikujejo se ravno po gonilni sili. Deserti in Rizzo kot gonilno silo
vidita inovacije, Julier (2014) pa meni, da so to objekti, prostori in podo-
be. Če sledimo definiciji oblikovanja kot procesu, potem lahko izpeljemo,
da procesni naravnanosti bolj sledi opredelitev Desertija in Rizza (2014),
medtem ko je opredelitev predmetov, prostorov in podob bolj statična.
rej sproži kultura oblikovanja spremembe v celotnem podjetju med razvo-
jem novih produktov.
Desserti in Rizzo (2014) opredelita kulturo oblikovanja (morda bi na
tem mestu lahko govorili o oblikovalski kulturi zaradi razlike, kot smo
jo že opredelili) kot sistem znanj, kompetenc in veščin, ki delujejo v da-
nem kontekstu. Pri tem gre za mišljenje oblikovanja kot celostni vidik.
Nasprotje temu je menedžerski model, saj to pomeni model od zgoraj
navzdol (top down). Oblikovalsko mišljenje je lahko učinkovito le, če ni
ločeno od kulture, ampak je njen sestavni del, organizacija pa mora raz-
viti od spodaj navzgor (bottom up) model, da bo uspešna. Vsako podjetje
mora imeti lastno oblikovalsko kulturo (Desserti in Rizzo 2014). V jedru
tega modela so projekti in inovacije.
35
Slika 4: Kultura oblikovanja
Vir: Desserti in Rizzo 2014.
Modela se ločita predvsem po tem, kaj poganja tok med dimenzijami
oziroma stebri, ki so sicer zelo sorodni in imajo podobna teoretska izhodi-
šča. Razlikujejo se ravno po gonilni sili. Deserti in Rizzo kot gonilno silo
vidita inovacije, Julier (2014) pa meni, da so to objekti, prostori in podo-
be. Če sledimo definiciji oblikovanja kot procesu, potem lahko izpeljemo,
da procesni naravnanosti bolj sledi opredelitev Desertija in Rizza (2014),
medtem ko je opredelitev predmetov, prostorov in podob bolj statična.
