Page 38 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
Heskett (2011) poudarja, da je oblikovanje temeljna značilnost živ-
ljenja, in skupaj z jezikom opredeljuje »človeka«, hkrati pa je naš vsak-
danjik. Meni, da če pogledamo bistvo oblikovanja, ki je brez navlake,
dodatkov in nepotrebnih opisov, je oblikovanje človekova zmožnost sno-
vanja okolja, ki najbolje ustreza potrebam človeka, daje smisel življenju in
ustvarja okolje, ki ga v naravnem kontekstu ne najdemo.
Poleg te dimenzije »človeškosti« drugi teoretiki poudarjajo tudi
oblikovanje kot komunikacijsko orodje v popularni kulturi (Buchanan
1998, 10), oblikovanje kot kulturni, gospodarski in sociološki problem
vse družbe in ne le njegovo tržno dimenzijo ali pa kot zasebno dimenzi-
jo oblikovalca (Kralj 1963, v Predan in Šubic 2011). Oblikovanje bo vred-
noteno in ocenjeno skozi dokumente materialne kulture v zgodovinski
perspektivi.
38 Braha in Reich (2003) poudarjata, da terja oblikovanje kot generični
proces nenehno spreminjanje ciljev in/ali zahtev in specifikacij, zato ker
so se pojavile nove informacije. To je nenehni proces, katerega končni cilj
je predlagana oblikovalska rešitev, v kateri ni trenj med prostori.
Pri teh opredelitvah vidimo, da doživljajo avtorji oblikovanje kot te-
melj posameznika in družbe. Opredeljujejo ga kot zasebno in javno za-
devo, kot bistvo človekovega bivanja in kot pomembno komunikacijsko
orodje v sodobni družbi. To pa pomeni, da bi lahko postavili trditev, da
»biti« ni »biti«, če ni tudi oblikovati, torej »biti = oblikovati«.
Tudi opredelitve s področja managementa oblikovanja so podobne
opredelitve, kjer pa je večji poudarek na ekonomskem in organizacijskem
vidiku oblikovanja oziroma tem, kaj tudi tehnološke spremembe prinese-
jo k razumevanju oblikovanja. Avtorica Borja de Mozota (2003, 2) ponu-
di več definicij oblikovanja:
Oblikovanje je osrednji dejavnik inovativne humanizacije tehnologije in
kritični dejavnik inovativne humanizacije tehnologije ter ključni dejavnik
kulturnih in ekonomskih sprememb.
Oblikovanje je prisotno v vseh oblikah, ljudeh, projektih, izdelkih in
storitvah. To je, kot pravi, »Best touch point«, torej stikališče, kjer se
pretakajo informacije med oblikovalci in menedžerji o zaznavah organi-
zacije in znamke (prav tam).
S poudarkom na zaznavah organizacije in znamke je oblikovanje
orodje za doseganje ciljev organizacije. Redukcija oblikovanja na orodje je
lahko »nevarna«, saj lahko pri tem pride do uporabe oblikovanja le kot
stilske preobrazbe, pri tem pa manjkajo nekateri ključni elementi obliko-
vanja. To pomeni, da so lahko na nek način orodje manipulacije, ki slu-
Heskett (2011) poudarja, da je oblikovanje temeljna značilnost živ-
ljenja, in skupaj z jezikom opredeljuje »človeka«, hkrati pa je naš vsak-
danjik. Meni, da če pogledamo bistvo oblikovanja, ki je brez navlake,
dodatkov in nepotrebnih opisov, je oblikovanje človekova zmožnost sno-
vanja okolja, ki najbolje ustreza potrebam človeka, daje smisel življenju in
ustvarja okolje, ki ga v naravnem kontekstu ne najdemo.
Poleg te dimenzije »človeškosti« drugi teoretiki poudarjajo tudi
oblikovanje kot komunikacijsko orodje v popularni kulturi (Buchanan
1998, 10), oblikovanje kot kulturni, gospodarski in sociološki problem
vse družbe in ne le njegovo tržno dimenzijo ali pa kot zasebno dimenzi-
jo oblikovalca (Kralj 1963, v Predan in Šubic 2011). Oblikovanje bo vred-
noteno in ocenjeno skozi dokumente materialne kulture v zgodovinski
perspektivi.
38 Braha in Reich (2003) poudarjata, da terja oblikovanje kot generični
proces nenehno spreminjanje ciljev in/ali zahtev in specifikacij, zato ker
so se pojavile nove informacije. To je nenehni proces, katerega končni cilj
je predlagana oblikovalska rešitev, v kateri ni trenj med prostori.
Pri teh opredelitvah vidimo, da doživljajo avtorji oblikovanje kot te-
melj posameznika in družbe. Opredeljujejo ga kot zasebno in javno za-
devo, kot bistvo človekovega bivanja in kot pomembno komunikacijsko
orodje v sodobni družbi. To pa pomeni, da bi lahko postavili trditev, da
»biti« ni »biti«, če ni tudi oblikovati, torej »biti = oblikovati«.
Tudi opredelitve s področja managementa oblikovanja so podobne
opredelitve, kjer pa je večji poudarek na ekonomskem in organizacijskem
vidiku oblikovanja oziroma tem, kaj tudi tehnološke spremembe prinese-
jo k razumevanju oblikovanja. Avtorica Borja de Mozota (2003, 2) ponu-
di več definicij oblikovanja:
Oblikovanje je osrednji dejavnik inovativne humanizacije tehnologije in
kritični dejavnik inovativne humanizacije tehnologije ter ključni dejavnik
kulturnih in ekonomskih sprememb.
Oblikovanje je prisotno v vseh oblikah, ljudeh, projektih, izdelkih in
storitvah. To je, kot pravi, »Best touch point«, torej stikališče, kjer se
pretakajo informacije med oblikovalci in menedžerji o zaznavah organi-
zacije in znamke (prav tam).
S poudarkom na zaznavah organizacije in znamke je oblikovanje
orodje za doseganje ciljev organizacije. Redukcija oblikovanja na orodje je
lahko »nevarna«, saj lahko pri tem pride do uporabe oblikovanja le kot
stilske preobrazbe, pri tem pa manjkajo nekateri ključni elementi obliko-
vanja. To pomeni, da so lahko na nek način orodje manipulacije, ki slu-
