Page 20 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
Turistične atrakcije
segajo tudi v sfero nematerialnega in neotipljivega. Zato ne čudi, da Aus-
tin (2002) ter Poria, Reichel in Brian (2006) menijo, da je turistična pri-
vlačnost izrazito družbeni fenomen, ki zahteva predvsem obravnavo ve-
denja potrošnikov (turistov, obiskovalcev). Prav tako pa Benckendorff in
Pearce (2003) ter Timothy in Boyd (2006) opozarjajo, da ne smemo zane-
mariti organizacijskega vidika in menedžmenta turističnih privlačnosti.
Tudi Sharpley (2009) namreč meni, da turistične privlačnosti niso zgolj
razlog za potovanje turistov, pač pa predstavljajo fokus turistične aktiv-
nosti, generirajo prihodek, delovna mesta ter širši regionalni razvoj desti-
nacije in regije.
Kruczek (2011) atrakcije definira kot konstitutivni element turistič-
nega proizvoda, imenovan edinstvena privlačnost, ki ima moč privabi-
ti obiskovalce, da obiščejo neko območje ali destinacijo. V kombinaci-
20 ji s turističnimi storitvami atrakcije sestavljajo turistični proizvod. Mill
in Morrison (2002) atrakcijo definirata kot vse, kar ima moč privlačiti
obiskovalce.
Definiranje turistične atrakcije je zaradi kompleksnosti in njenih spe-
cifičnih značilnosti dokaj težavno. Ne obstaja univerzalna, splošno spre-
jeta, mednarodno prepoznavna definicija turističnih atrakcij, predvsem
zaradi mnogoterih vrst in obsega področja, ki ga atrakcije zajemajo. Prav
tako pa je definiranje težavno zaradi nenehne dinamike na tem podro-
čju in zanj značilne večplastnosti. Pa vendarle je definiranje pomembno
in potrebno zaradi lažje obravnave, primerjav, statističnega spremljanja
in razumevanja, kar nedvomno vpliva na uspešnost upravljanja in načrto-
vanja turističnih atrakcij. Iz zgornjih navedb lahko sklepamo, kakšni so
skupni vzorci poskusov definiranja posameznih avtorjev, in ti so:
– imenovanost vira oz. atrakcije (»nomen est omen«, kar pome-
ni »ime je znamenje« ali ime ima pomen; verjetno od tod tudi
naša sintagma »znamenitost«),
– značilnosti zanimive za obiskovalce (tisto, kar vzbuja interes in
predstavlja motiv obiska),
– načrtovanje in upravljanje (potreba po menedžmentu) in
– povezanost s turističnim proizvodom/destinacijo (sestavljenost,
sistemskost, mozaik).
Imenovanost vira oz. atrakcije je ključnega pomena, saj jo zaznamuje,
opredeljuje in določa. Značilnosti ali lastnosti predstavljajo nabor trajnih
karakteristik vira, njegovih atributov, vsega tistega, kar je njemu lastno, s
čimer se ga lahko opiše in opredeli. Prav te značilnosti so tiste, ki pri obi-
skovalcih vzbujajo interes po obisku, zato je zanesljivo pomembno pozna-
segajo tudi v sfero nematerialnega in neotipljivega. Zato ne čudi, da Aus-
tin (2002) ter Poria, Reichel in Brian (2006) menijo, da je turistična pri-
vlačnost izrazito družbeni fenomen, ki zahteva predvsem obravnavo ve-
denja potrošnikov (turistov, obiskovalcev). Prav tako pa Benckendorff in
Pearce (2003) ter Timothy in Boyd (2006) opozarjajo, da ne smemo zane-
mariti organizacijskega vidika in menedžmenta turističnih privlačnosti.
Tudi Sharpley (2009) namreč meni, da turistične privlačnosti niso zgolj
razlog za potovanje turistov, pač pa predstavljajo fokus turistične aktiv-
nosti, generirajo prihodek, delovna mesta ter širši regionalni razvoj desti-
nacije in regije.
Kruczek (2011) atrakcije definira kot konstitutivni element turistič-
nega proizvoda, imenovan edinstvena privlačnost, ki ima moč privabi-
ti obiskovalce, da obiščejo neko območje ali destinacijo. V kombinaci-
20 ji s turističnimi storitvami atrakcije sestavljajo turistični proizvod. Mill
in Morrison (2002) atrakcijo definirata kot vse, kar ima moč privlačiti
obiskovalce.
Definiranje turistične atrakcije je zaradi kompleksnosti in njenih spe-
cifičnih značilnosti dokaj težavno. Ne obstaja univerzalna, splošno spre-
jeta, mednarodno prepoznavna definicija turističnih atrakcij, predvsem
zaradi mnogoterih vrst in obsega področja, ki ga atrakcije zajemajo. Prav
tako pa je definiranje težavno zaradi nenehne dinamike na tem podro-
čju in zanj značilne večplastnosti. Pa vendarle je definiranje pomembno
in potrebno zaradi lažje obravnave, primerjav, statističnega spremljanja
in razumevanja, kar nedvomno vpliva na uspešnost upravljanja in načrto-
vanja turističnih atrakcij. Iz zgornjih navedb lahko sklepamo, kakšni so
skupni vzorci poskusov definiranja posameznih avtorjev, in ti so:
– imenovanost vira oz. atrakcije (»nomen est omen«, kar pome-
ni »ime je znamenje« ali ime ima pomen; verjetno od tod tudi
naša sintagma »znamenitost«),
– značilnosti zanimive za obiskovalce (tisto, kar vzbuja interes in
predstavlja motiv obiska),
– načrtovanje in upravljanje (potreba po menedžmentu) in
– povezanost s turističnim proizvodom/destinacijo (sestavljenost,
sistemskost, mozaik).
Imenovanost vira oz. atrakcije je ključnega pomena, saj jo zaznamuje,
opredeljuje in določa. Značilnosti ali lastnosti predstavljajo nabor trajnih
karakteristik vira, njegovih atributov, vsega tistega, kar je njemu lastno, s
čimer se ga lahko opiše in opredeli. Prav te značilnosti so tiste, ki pri obi-
skovalcih vzbujajo interes po obisku, zato je zanesljivo pomembno pozna-
