Page 67 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
Razvrščanje atrakcij 67
virov obiskovalcem zagotavlja udobnost bivanja in različne ak-
tivnosti;
3. indirektni turistični viri predstavljajo ohranjeno okolje, geopro-
metni položaj, prometno povezanost, komunalno infrastruktu-
ro, kakovost prostorske organizacije, politično stabilnost itn.
Naslednja delitev zajema dve skupini virov (Vodeb, 2014):
1. primarni viri obsegajo tiste dobrine, ki niso proizvod dela ali ki
jih človek ne more več proizvajati v enaki kakovosti in z enako
uporabno vrednostjo. Sem prištevamo podnebje, ekologijo, kul-
turo, tradicionalno arhitekturo in pejsaž;
2. sekundarni viri zajemajo tiste turistične dobrine, ki so proizvod
dela in ki jih človek ob drugih nespremenjenih pogojih še ved-
no lahko proizvaja v zahtevani količini in kakovosti. Sem prište-
vamo vsebine, razvite prav za turizem (hoteli, restavracije, tran-
sport, športno-rekreacijske vsebine in infrastrukturo).
Zavedati se je treba, da različni pristopi razvrščanja atrakcij vplivajo
na različne pristope pri upravljanju atrakcij. Npr., naravne atrakcije pona-
vadi zahtevajo manj zaposlenih, nižje fiksne stroške obratovanja in bolj
odprto dostopnost kot zgrajene atrakcije. To seveda ne pomeni, da je po-
men upravljanja naravnih atrakcij manjši od pomena upravljanja zgraje-
nih atrakcij. Gre samo za različne cilje menedžmenta glede na vrsto atrak-
cije in njen namen (Leask, 2008, str. 5).
Ritchie in Crouch (2003) predlagata delitev turističnih privlačnosti v
sedem skupin. Teh sedem skupin po njunem zahteva ustrezno marketin-
ško obravnavo in pristop.
1. Pokrajina in podnebje delujeta na vizualne in čutne užitke obi-
skovalcev.
Z vidika turističnega menedžmenta je ironično dejstvo, da so naravni
viri najpomembnejši dejavniki konkurenčnosti destinacije, saj so v večini
nespremenljivi oz. na njihovo količino in obliko nimamo velikega vpliva.
Glede kakovosti teh virov pa je nekoliko drugače. Kakovost naravnih vi-
rov je zelo odvisna od turističnega menedžmenta, sodelovanja z drugimi
sektorji in ohranjanja kakovosti teh virov. Povezave in medsebojna odvi-
snost atrakcij in drugih sektorjev vpliva na medsebojne koristi in intere-
se za sodelovanje med njimi. Dolgoročno s tem vplivamo tudi na količi-
no naravnih virov.
Destinacije, ki so obdarjene z naravnimi viri, v sodobnem času visoke
onesnaženosti in prenaseljenosti postajajo zelo privlačne. Privlačnost des-
virov obiskovalcem zagotavlja udobnost bivanja in različne ak-
tivnosti;
3. indirektni turistični viri predstavljajo ohranjeno okolje, geopro-
metni položaj, prometno povezanost, komunalno infrastruktu-
ro, kakovost prostorske organizacije, politično stabilnost itn.
Naslednja delitev zajema dve skupini virov (Vodeb, 2014):
1. primarni viri obsegajo tiste dobrine, ki niso proizvod dela ali ki
jih človek ne more več proizvajati v enaki kakovosti in z enako
uporabno vrednostjo. Sem prištevamo podnebje, ekologijo, kul-
turo, tradicionalno arhitekturo in pejsaž;
2. sekundarni viri zajemajo tiste turistične dobrine, ki so proizvod
dela in ki jih človek ob drugih nespremenjenih pogojih še ved-
no lahko proizvaja v zahtevani količini in kakovosti. Sem prište-
vamo vsebine, razvite prav za turizem (hoteli, restavracije, tran-
sport, športno-rekreacijske vsebine in infrastrukturo).
Zavedati se je treba, da različni pristopi razvrščanja atrakcij vplivajo
na različne pristope pri upravljanju atrakcij. Npr., naravne atrakcije pona-
vadi zahtevajo manj zaposlenih, nižje fiksne stroške obratovanja in bolj
odprto dostopnost kot zgrajene atrakcije. To seveda ne pomeni, da je po-
men upravljanja naravnih atrakcij manjši od pomena upravljanja zgraje-
nih atrakcij. Gre samo za različne cilje menedžmenta glede na vrsto atrak-
cije in njen namen (Leask, 2008, str. 5).
Ritchie in Crouch (2003) predlagata delitev turističnih privlačnosti v
sedem skupin. Teh sedem skupin po njunem zahteva ustrezno marketin-
ško obravnavo in pristop.
1. Pokrajina in podnebje delujeta na vizualne in čutne užitke obi-
skovalcev.
Z vidika turističnega menedžmenta je ironično dejstvo, da so naravni
viri najpomembnejši dejavniki konkurenčnosti destinacije, saj so v večini
nespremenljivi oz. na njihovo količino in obliko nimamo velikega vpliva.
Glede kakovosti teh virov pa je nekoliko drugače. Kakovost naravnih vi-
rov je zelo odvisna od turističnega menedžmenta, sodelovanja z drugimi
sektorji in ohranjanja kakovosti teh virov. Povezave in medsebojna odvi-
snost atrakcij in drugih sektorjev vpliva na medsebojne koristi in intere-
se za sodelovanje med njimi. Dolgoročno s tem vplivamo tudi na količi-
no naravnih virov.
Destinacije, ki so obdarjene z naravnimi viri, v sodobnem času visoke
onesnaženosti in prenaseljenosti postajajo zelo privlačne. Privlačnost des-
