Page 71 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 71
Razvrščanje atrakcij 71
sicer zaradi lastnega športnega udejstvovanja (profesionalni, rekreativni,
amaterski športniki) ali pa v družinskem spremstvu športnika.
Profesionalne vezi so področje lažjega vpliva destinacijskega mene-
džmenta kot v primeru osebnih vezi. Ponujajo namreč več priložnosti za
spodbujanje in vplivanje na odločitve, povezane s potovanji. Konference,
simpoziji in kongresi so priložnosti za poslovna srečanja, izmenjavo izku-
šenj in poslovna poznanstva. Organizatorji in ponudniki tovrstnih stori-
tev določajo prostor in čas dogodka. Podobna podvrsta poslovnih vezi je
izobraževanje. Študenti, ki študirajo v tujini ali so na mednarodni izme-
njavi, ustvarjajo povezave in odnose, ki so velikokrat osnova za potovalna
in turistična vedenja v prihodnje (Vodeb, 2014, str. 36–37).
Turistične privlačnosti lahko razvrščamo glede na to, ali je za nji-
hov obisk potrebno plačati ali ne. Javne ustanove, kot so muzeji, so na-
menjene javnosti, zato se zastavlja vprašanje o tem, ali naj bodo zaradi
tega obiski le-teh brezplačni. Z odločitvijo o tem, ali je za obisk atrakci-
je potrebno plačati, menedžment lahko dosega različne cilje, od izobra-
ževalnih do poslovnih. Med drugim se lahko s cenami vstopnic dosega
določen namen atrakcije (npr. širši izobraževalni cilji) oz. se z različnimi
cenami vstopnin (npr. za otroke, seniorje; različne cene vstopnin glede na
čas dneva ali leta ipd.) dosega zapolnjevanje manj frekventnih terminov.
Nadalje se turistične privlačnosti lahko razdeli glede na lastništvo.
Lastnik je v tem primeru lahko država, neprofitne organizacije ali priva-
tne organizacije. Ta delitev namreč izredno vpliva na upravljanje in odlo-
čitve menedžmenta, zlasti glede cen vstopnic, marketinga in razvoja turi-
stične privlačnosti (Leask, 2008, str. 6). Lastništvo atrakcije je povezano
tudi z vrsto atrakcije. Npr., nacionalni parki so najpogosteje v javni lasti,
medtem ko so tematski parki navadno v zasebni lasti. Prostovoljne orga-
nizacije imajo navadno za cilj ohranjanje neke naravne ali zgrajene atrak-
cije in dobiček ni prioriteta njihovega delovanja.
Naslednji pristop pri razvrščanju atrakcij je glede na ciljni trg, ki ga
atrakcija nagovarja. Lokalne ali regionalne atrakcije delujejo drugače od
mednarodnih. Ta delitev namreč precej določa naravo upravljanja atrak-
cije, zlasti njeno cenovno politiko, dostopnost atrakcije (velikost trga), tu-
ristično potrošnjo in interpretacijo atrakcije. Ponavadi imajo nacionalne
turistične organizacije voje sisteme razvrščanja atrakcij, tudi glede na po-
men posamezne turistične atrakcije v celotnem turizmu destinacije. Tako
za vsako državo (destinacijo) velja, da ima t. i. primarne atrakcije – najpre-
poznavnejše, z največ obiska, najprisotnejše v promocijskih mater ialih ( t.
i. paradni konj destinacije).
sicer zaradi lastnega športnega udejstvovanja (profesionalni, rekreativni,
amaterski športniki) ali pa v družinskem spremstvu športnika.
Profesionalne vezi so področje lažjega vpliva destinacijskega mene-
džmenta kot v primeru osebnih vezi. Ponujajo namreč več priložnosti za
spodbujanje in vplivanje na odločitve, povezane s potovanji. Konference,
simpoziji in kongresi so priložnosti za poslovna srečanja, izmenjavo izku-
šenj in poslovna poznanstva. Organizatorji in ponudniki tovrstnih stori-
tev določajo prostor in čas dogodka. Podobna podvrsta poslovnih vezi je
izobraževanje. Študenti, ki študirajo v tujini ali so na mednarodni izme-
njavi, ustvarjajo povezave in odnose, ki so velikokrat osnova za potovalna
in turistična vedenja v prihodnje (Vodeb, 2014, str. 36–37).
Turistične privlačnosti lahko razvrščamo glede na to, ali je za nji-
hov obisk potrebno plačati ali ne. Javne ustanove, kot so muzeji, so na-
menjene javnosti, zato se zastavlja vprašanje o tem, ali naj bodo zaradi
tega obiski le-teh brezplačni. Z odločitvijo o tem, ali je za obisk atrakci-
je potrebno plačati, menedžment lahko dosega različne cilje, od izobra-
ževalnih do poslovnih. Med drugim se lahko s cenami vstopnic dosega
določen namen atrakcije (npr. širši izobraževalni cilji) oz. se z različnimi
cenami vstopnin (npr. za otroke, seniorje; različne cene vstopnin glede na
čas dneva ali leta ipd.) dosega zapolnjevanje manj frekventnih terminov.
Nadalje se turistične privlačnosti lahko razdeli glede na lastništvo.
Lastnik je v tem primeru lahko država, neprofitne organizacije ali priva-
tne organizacije. Ta delitev namreč izredno vpliva na upravljanje in odlo-
čitve menedžmenta, zlasti glede cen vstopnic, marketinga in razvoja turi-
stične privlačnosti (Leask, 2008, str. 6). Lastništvo atrakcije je povezano
tudi z vrsto atrakcije. Npr., nacionalni parki so najpogosteje v javni lasti,
medtem ko so tematski parki navadno v zasebni lasti. Prostovoljne orga-
nizacije imajo navadno za cilj ohranjanje neke naravne ali zgrajene atrak-
cije in dobiček ni prioriteta njihovega delovanja.
Naslednji pristop pri razvrščanju atrakcij je glede na ciljni trg, ki ga
atrakcija nagovarja. Lokalne ali regionalne atrakcije delujejo drugače od
mednarodnih. Ta delitev namreč precej določa naravo upravljanja atrak-
cije, zlasti njeno cenovno politiko, dostopnost atrakcije (velikost trga), tu-
ristično potrošnjo in interpretacijo atrakcije. Ponavadi imajo nacionalne
turistične organizacije voje sisteme razvrščanja atrakcij, tudi glede na po-
men posamezne turistične atrakcije v celotnem turizmu destinacije. Tako
za vsako državo (destinacijo) velja, da ima t. i. primarne atrakcije – najpre-
poznavnejše, z največ obiska, najprisotnejše v promocijskih mater ialih ( t.
i. paradni konj destinacije).
