Page 72 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 72
Turistične atrakcije
Glede na prostorsko organizacijo in postavitev v prostoru lahko po
Yalu (1991) opredelimo naslednje vrste turističnih atrakcij:
– zunanje (vrtovi, arheološka najdišča) in notranje (zgodovinske
zgradbe, muzeji, galerije … ) privlačnosti;
– naravne (Bohinjsko jezero) in antropogene (Tower of London,
Eifflov stolp) privlačnosti;
– povezane (Plečnikova dela v Ljubljani, Gaudi v Barceloni) in li-
nearne (obala, riviera, tematske poti – disperzna).
Wall (1997) meni, da je od prostorskih lastnosti odvisno, kakšne so
posledice prisotnosti in vedenja obiskovalcev, kakšni so pogoji za komer-
cialni razvoj atrakcije in kakšne so lahko omejitve pri njenem načrtovanju
in upravljanju.Omenja atrakcije, kot so:
72 – točka (na majhnem prostoru veliko število obiskovalcev, koncen-
tracija omogoča poslovanje na osnovi »ekonomije obsega«);
– linija (tematske poti, obala, riviera – zgoščena ponudba, gneče);
– cona (narodni parki, zaščitena območja, omogoča disperzijo,
manjša koncentracija ponudbe).
Atrakcije, kot je točka, so po njegovem skoncentrirane na manjšem
geografskem prostoru, zaradi česar je večja možnost gneče, medtem ko
atrakcije, kot je linija, vseeno do neke mere omogočajo disperzijo obis-
kovalcev. Cone po tej delitvi predstavljajo širši prostor atrakcije, ki omo-
goča največjo možno disperzijo obiskovalcev, zlasti tam, kjer je govora o
zaščitenih območjih, ki imajo že zaradi tega predpisano nosilno zmoglji-
vost (maksimalno število obiskovalcev, ki jih lahko sprejmejo naenkrat).
Glede na ta prostorski vzorec razvrščanja atrakcij je zanimiva še ena
podskupina atrakcij, ki jih v literaturi najdemo pod imenom »perifer-
ne« (Wanhill, 1997). Mislimo na atrakcije, ki so, geografsko gledano, pe-
riferni deli (najpogosteje obmejna območja) držav ali večjih regij in ima-
jo zaradi tega posebne lastnosti, ki pa so pogosto zanimive za obiskovalce.
Veliko je primerov čezmejnih turističnih atrakcij (npr. Bodensko jezero,
Niagarski slapovi, Iguacijski slapovi, Mednarodni vrt v Manitobi ipd.),
ki zaradi svoje edinstvenosti in znamenitosti privabljajo veliko število
obiskovalcev.
Ni odveč poudariti pomena sodelovanja in vključevanja lokalne skup-
nosti v procesu upravljanja turistične atrakcije, o čemer bo več govora v
naslednjih poglavjih. Tudi njihove potrebe in pričakovanja je namreč po-
trebno zadovoljiti, da bi lahko atrakcija uspešno delovala. Prav tako je tre-
ba povezanost atrakcij z drugimi sektorji razumeti v luči vpliva, ki ga ima
Glede na prostorsko organizacijo in postavitev v prostoru lahko po
Yalu (1991) opredelimo naslednje vrste turističnih atrakcij:
– zunanje (vrtovi, arheološka najdišča) in notranje (zgodovinske
zgradbe, muzeji, galerije … ) privlačnosti;
– naravne (Bohinjsko jezero) in antropogene (Tower of London,
Eifflov stolp) privlačnosti;
– povezane (Plečnikova dela v Ljubljani, Gaudi v Barceloni) in li-
nearne (obala, riviera, tematske poti – disperzna).
Wall (1997) meni, da je od prostorskih lastnosti odvisno, kakšne so
posledice prisotnosti in vedenja obiskovalcev, kakšni so pogoji za komer-
cialni razvoj atrakcije in kakšne so lahko omejitve pri njenem načrtovanju
in upravljanju.Omenja atrakcije, kot so:
72 – točka (na majhnem prostoru veliko število obiskovalcev, koncen-
tracija omogoča poslovanje na osnovi »ekonomije obsega«);
– linija (tematske poti, obala, riviera – zgoščena ponudba, gneče);
– cona (narodni parki, zaščitena območja, omogoča disperzijo,
manjša koncentracija ponudbe).
Atrakcije, kot je točka, so po njegovem skoncentrirane na manjšem
geografskem prostoru, zaradi česar je večja možnost gneče, medtem ko
atrakcije, kot je linija, vseeno do neke mere omogočajo disperzijo obis-
kovalcev. Cone po tej delitvi predstavljajo širši prostor atrakcije, ki omo-
goča največjo možno disperzijo obiskovalcev, zlasti tam, kjer je govora o
zaščitenih območjih, ki imajo že zaradi tega predpisano nosilno zmoglji-
vost (maksimalno število obiskovalcev, ki jih lahko sprejmejo naenkrat).
Glede na ta prostorski vzorec razvrščanja atrakcij je zanimiva še ena
podskupina atrakcij, ki jih v literaturi najdemo pod imenom »perifer-
ne« (Wanhill, 1997). Mislimo na atrakcije, ki so, geografsko gledano, pe-
riferni deli (najpogosteje obmejna območja) držav ali večjih regij in ima-
jo zaradi tega posebne lastnosti, ki pa so pogosto zanimive za obiskovalce.
Veliko je primerov čezmejnih turističnih atrakcij (npr. Bodensko jezero,
Niagarski slapovi, Iguacijski slapovi, Mednarodni vrt v Manitobi ipd.),
ki zaradi svoje edinstvenosti in znamenitosti privabljajo veliko število
obiskovalcev.
Ni odveč poudariti pomena sodelovanja in vključevanja lokalne skup-
nosti v procesu upravljanja turistične atrakcije, o čemer bo več govora v
naslednjih poglavjih. Tudi njihove potrebe in pričakovanja je namreč po-
trebno zadovoljiti, da bi lahko atrakcija uspešno delovala. Prav tako je tre-
ba povezanost atrakcij z drugimi sektorji razumeti v luči vpliva, ki ga ima
