Page 73 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
Razvrščanje atrakcij 73
lahko turizem v povezavi z drugimi sektorji (zaposlitvena funkcija, turis-
tični multiplikator, sinergijski učinki, gospodarski in regionalni razvoj
ipd.).
Najbolj razširjena in sprejeta klasifikacija turističnih atrakcij v litera-
turi je Swarbrookova (2002) in po tej se privlačnosti deli na:
– naravne privlačnosti (plaže, jame, reke, jezera, gozdovi, skale … );
– umetne, ki niso bile zgrajene za turiste (sakralni objekti, cerkve,
katedrale, arheološka najdišča, spomeniki);
– umetne, zgrajene za turiste (tematski parki, zabaviščni parki,
marine, vrtni centri, safari parki, terme, igralnice, vodni parki);
– posebne dogodke (trgi in sejmi, festivali, športni dogodki, verski
dogodki).
Kot je razvidno iz zgornje razvrstitve, so zgrajene atrakcije ločene gle-
de na tiste, ki so zgrajene za turistične namene, in tiste, ki tega namena
prvotno niso imele. Za slednje Leask (2002) meni, da pogosto zahtevajo
višje fiksne stroške obratovanja, imajo omejeno zmogljivost, ki se jo ne da
spreminjati, ter predvsem morajo izpolnjevati svoj prvotni namen (npr.
cerkve).
Inskeep (1991) loči:
– naravne privlačnosti, te temeljijo na naravnih danostih,
– kulturne privlačnosti, te temeljijo na človekovih aktivnostih, in
– posebne privlačnosti, ki so umetno ustvarjene.
Howie (2003) loči med otipljivimi (fizičnimi) in neotipljivimi pri-
vlačnostmi. V prvo skupino prišteva naravne in kulturne privlačnos-
ti destinacije, v drugo pa občutke dobrodošlice, varnosti, navdušenja,
mladostnosti, dinamike, inspiracije, ki lahko vplivajo na edinstvenost iz-
kušnje potnika.
Kušen (2002) turistične privlačnosti razdeli v tri skupine:
1. naravne privlačnosti (geološke značilnosti, podnebje, voda, ra-
stlinski svet, živalski svet, naravna dediščina),
2. kulturno-zgodovinske privlačnosti (kulturno-zgodovinska de-
diščina, kulturne in religiozne ustanove, prireditve, znameniti
ljudje in dogodki, kultura življenja in dela),
3. privlačna turistična superstruktura (športno-rekreacijski objekti,
zdraviliški objekti in ustanove, atrakcije zaradi atrakcij – igralni-
ce).
lahko turizem v povezavi z drugimi sektorji (zaposlitvena funkcija, turis-
tični multiplikator, sinergijski učinki, gospodarski in regionalni razvoj
ipd.).
Najbolj razširjena in sprejeta klasifikacija turističnih atrakcij v litera-
turi je Swarbrookova (2002) in po tej se privlačnosti deli na:
– naravne privlačnosti (plaže, jame, reke, jezera, gozdovi, skale … );
– umetne, ki niso bile zgrajene za turiste (sakralni objekti, cerkve,
katedrale, arheološka najdišča, spomeniki);
– umetne, zgrajene za turiste (tematski parki, zabaviščni parki,
marine, vrtni centri, safari parki, terme, igralnice, vodni parki);
– posebne dogodke (trgi in sejmi, festivali, športni dogodki, verski
dogodki).
Kot je razvidno iz zgornje razvrstitve, so zgrajene atrakcije ločene gle-
de na tiste, ki so zgrajene za turistične namene, in tiste, ki tega namena
prvotno niso imele. Za slednje Leask (2002) meni, da pogosto zahtevajo
višje fiksne stroške obratovanja, imajo omejeno zmogljivost, ki se jo ne da
spreminjati, ter predvsem morajo izpolnjevati svoj prvotni namen (npr.
cerkve).
Inskeep (1991) loči:
– naravne privlačnosti, te temeljijo na naravnih danostih,
– kulturne privlačnosti, te temeljijo na človekovih aktivnostih, in
– posebne privlačnosti, ki so umetno ustvarjene.
Howie (2003) loči med otipljivimi (fizičnimi) in neotipljivimi pri-
vlačnostmi. V prvo skupino prišteva naravne in kulturne privlačnos-
ti destinacije, v drugo pa občutke dobrodošlice, varnosti, navdušenja,
mladostnosti, dinamike, inspiracije, ki lahko vplivajo na edinstvenost iz-
kušnje potnika.
Kušen (2002) turistične privlačnosti razdeli v tri skupine:
1. naravne privlačnosti (geološke značilnosti, podnebje, voda, ra-
stlinski svet, živalski svet, naravna dediščina),
2. kulturno-zgodovinske privlačnosti (kulturno-zgodovinska de-
diščina, kulturne in religiozne ustanove, prireditve, znameniti
ljudje in dogodki, kultura življenja in dela),
3. privlačna turistična superstruktura (športno-rekreacijski objekti,
zdraviliški objekti in ustanove, atrakcije zaradi atrakcij – igralni-
ce).
