Page 82 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
Turistične atrakcije
rističnega doživetja (Mathieson in Wall, 1996). Meja nosilne zmogljivosti
ni enostavno opredeliti, nujno pa jih je nadzirati in slediti spremembam.
Za načrtno uveljavljanje trajnostnega razvoja turizma je ključne-
ga pomena pravočasno in celovito prostorsko načrtovanje, ki v strategi-
jah načrtovane posege umešča v prostor. Svetovna turistična organizacija
(UNWTO) in Program Združenih narodov za okolje (UNEP) poleg ce-
lovitega prostorskega načrtovanja regij in usklajenega upravljanja turistič-
nih destinacij priporočata analizo nosilne zmogljivosti posameznih des-
tinacij in turističnih krajev. Z analizo nosilne zmogljivosti za turizem se
opredeli maksimalno število obiskovalcev, ki lahko hkrati obiščejo regi-
jo ali turistično destinacijo, ne da bi pri tem povzročili nesprejemljive po-
sledice za prostor ter ekološko, družbeno in gospodarsko okolje. Metoda
analize nosilne zmogljivosti se je v mednarodni praksi izkazala kot ustre-
82 zen pripomoček za preprečevanje prenasičenosti turistične destinacije in
za uresničevanje načel trajnostnega turizma v praksi. Zelo pomemben je
tudi učinek, ki ga ima sam proces analiziranja nosilne zmogljivosti na lo-
kalno prebivalstvo, turistično gospodarstvo in lokalno upravo. Z njiho-
vim aktivnim vključevanjem ima ta proces hkrati tudi funkcijo izobra-
ževanja in ozaveščanja o nujnosti trajnostnega razvoja turizma (Jurinčič,
2005).
Nosilna zmogljivost je večplastna, saj se nanaša na družbeno, narav-
no in gospodarsko okolje; zaradi tega je spremljanje teh parametrov do-
kaj kompleksno.
V literaturi so največkrat omenjeni sledeči štirje pragi, ki jih turistič-
ni kraj zaradi trajnostne naravnanosti ne sme prestopiti:
1. ekološki prag (toleranca ekosistema),
2. prag infrastrukturnih zmogljivosti (število nastanitvenih in
gostinskih zmogljivosti),
3. prag tolerance lokalnega prebivalstva (zaznava gneče, hrupa),
4. prag tolerance turistov (zasičenost, banalnost, degradacija pros-
tora).
Toleranca ekosistema je odvisna od vrste in lastnosti nekega ekosis-
tema, občutljivost slednjih je tudi zaradi tega lahko različna. Tako eko-
sistem v ruralnem okolju s kakovostno podtalnico, ki predstavlja po-
membno vodno zajetje za neko regijo, ni enako občutljiv kot ekosistem v
nekem urbanem okolju, ki služi predvsem kot manjša parkovna površina.
Prag infrastrukturne zmogljivosti je določen s prostorom in prostorskimi
omejitvami in je lažje določljiv, saj obstajajo standardi urbanistike in pro-
storskega načrtovanja, primernega za različna okolja (npr. spalno naselje,
rističnega doživetja (Mathieson in Wall, 1996). Meja nosilne zmogljivosti
ni enostavno opredeliti, nujno pa jih je nadzirati in slediti spremembam.
Za načrtno uveljavljanje trajnostnega razvoja turizma je ključne-
ga pomena pravočasno in celovito prostorsko načrtovanje, ki v strategi-
jah načrtovane posege umešča v prostor. Svetovna turistična organizacija
(UNWTO) in Program Združenih narodov za okolje (UNEP) poleg ce-
lovitega prostorskega načrtovanja regij in usklajenega upravljanja turistič-
nih destinacij priporočata analizo nosilne zmogljivosti posameznih des-
tinacij in turističnih krajev. Z analizo nosilne zmogljivosti za turizem se
opredeli maksimalno število obiskovalcev, ki lahko hkrati obiščejo regi-
jo ali turistično destinacijo, ne da bi pri tem povzročili nesprejemljive po-
sledice za prostor ter ekološko, družbeno in gospodarsko okolje. Metoda
analize nosilne zmogljivosti se je v mednarodni praksi izkazala kot ustre-
82 zen pripomoček za preprečevanje prenasičenosti turistične destinacije in
za uresničevanje načel trajnostnega turizma v praksi. Zelo pomemben je
tudi učinek, ki ga ima sam proces analiziranja nosilne zmogljivosti na lo-
kalno prebivalstvo, turistično gospodarstvo in lokalno upravo. Z njiho-
vim aktivnim vključevanjem ima ta proces hkrati tudi funkcijo izobra-
ževanja in ozaveščanja o nujnosti trajnostnega razvoja turizma (Jurinčič,
2005).
Nosilna zmogljivost je večplastna, saj se nanaša na družbeno, narav-
no in gospodarsko okolje; zaradi tega je spremljanje teh parametrov do-
kaj kompleksno.
V literaturi so največkrat omenjeni sledeči štirje pragi, ki jih turistič-
ni kraj zaradi trajnostne naravnanosti ne sme prestopiti:
1. ekološki prag (toleranca ekosistema),
2. prag infrastrukturnih zmogljivosti (število nastanitvenih in
gostinskih zmogljivosti),
3. prag tolerance lokalnega prebivalstva (zaznava gneče, hrupa),
4. prag tolerance turistov (zasičenost, banalnost, degradacija pros-
tora).
Toleranca ekosistema je odvisna od vrste in lastnosti nekega ekosis-
tema, občutljivost slednjih je tudi zaradi tega lahko različna. Tako eko-
sistem v ruralnem okolju s kakovostno podtalnico, ki predstavlja po-
membno vodno zajetje za neko regijo, ni enako občutljiv kot ekosistem v
nekem urbanem okolju, ki služi predvsem kot manjša parkovna površina.
Prag infrastrukturne zmogljivosti je določen s prostorom in prostorskimi
omejitvami in je lažje določljiv, saj obstajajo standardi urbanistike in pro-
storskega načrtovanja, primernega za različna okolja (npr. spalno naselje,
