Page 83 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 83
Turistični vplivi in turistične atrakcije 83
industrijska cona). Prag tolerance domačinov in turistov pa sta težje dolo-
čljivi kategoriji, ker temeljita predvsem na subjektivnih zaznavah, odnosu
do le-teh in posledičnih reakcijah posameznikov. Domačinom v že turis
tično razvitem kraju je včasih lažje sprejeti gnečo in hrup zaradi turizma,
ker so nanj navajeni in ker te pomanjkljivosti vzamejo v zakup in v zame-
no za koristi od turizma, ki jih prepoznajo.
Nosilno zmogljivost destinacije lahko delimo na osnovi treh vidikov:
– z vidika virov je lahko t. i. fizična nosilna zmogljivost (število
ležišč, parkirnih mest, letalskih sedežev – preprosto merljiva) in
biološka nosilna zmogljivost (določa meje razpoložljivosti ekosis-
tema – težko merljiva);
– z vidika turistov je lahko t. i. psihološka ali zaznavna nosilna
zmogljivost, ki se nanaša na trenutek, ko turisti občutijo, da bi
bilo nadaljnje povečanje števila turistov zanje moteče (zelo težko
merljivo, ker je del subjektivnih občutkov posameznikov);
– z vidika lokalne skupnosti je lahko t. i. socialna nosilna zmoglji-
vost (sposobnost tolerance lokalnih prebivalcev do turistov, ki
pomaga pri načrtovanju destinacije).
Združenje narodnih parkov ZDA je razvilo matematično formulo
za izračun nosilne zmogljivosti turistične destinacije, ki velja predvsem
za zaščitena ali zavarovana območja, kot so narodni, krajinski parki in
podobno:
CC = f(Q, T, N, U, DM, AB),
pri čemer:
CC – carrying capacity (nosilna zmogljivost destinacije), Q – fi-
zična velikost destinacije, T – toleranca izkoriščanja virov turi-
stične ponudbe, N – število turistov, U – vrsta izkoriščanja virov
turistične ponudbe, DM – menedžment turistične ponudbe, AB
– navade in odnos lokalnega prebivalstva ter menedžerjev.
Nosilna zmogljivost destinacije ni zgolj znanstveni koncept, ki do-
loča maksimalno število turistov, ki ga lahko sprejme destinacija, ne da
bi s tem povzročali zmanjšanje kakovosti turistične ponudbe, pač pa gre
za proces, v katerem morajo biti določene omejitve vzete kot svojevrstna
usmeritev razvoja destinacije v prihodnje. Nosilna zmogljivost destinaci-
je tako ni trdno določena in se s časom spreminja, odvisna pa je predvsem
od (Vodeb, 2014, str. 89–90):
– sezone,
industrijska cona). Prag tolerance domačinov in turistov pa sta težje dolo-
čljivi kategoriji, ker temeljita predvsem na subjektivnih zaznavah, odnosu
do le-teh in posledičnih reakcijah posameznikov. Domačinom v že turis
tično razvitem kraju je včasih lažje sprejeti gnečo in hrup zaradi turizma,
ker so nanj navajeni in ker te pomanjkljivosti vzamejo v zakup in v zame-
no za koristi od turizma, ki jih prepoznajo.
Nosilno zmogljivost destinacije lahko delimo na osnovi treh vidikov:
– z vidika virov je lahko t. i. fizična nosilna zmogljivost (število
ležišč, parkirnih mest, letalskih sedežev – preprosto merljiva) in
biološka nosilna zmogljivost (določa meje razpoložljivosti ekosis-
tema – težko merljiva);
– z vidika turistov je lahko t. i. psihološka ali zaznavna nosilna
zmogljivost, ki se nanaša na trenutek, ko turisti občutijo, da bi
bilo nadaljnje povečanje števila turistov zanje moteče (zelo težko
merljivo, ker je del subjektivnih občutkov posameznikov);
– z vidika lokalne skupnosti je lahko t. i. socialna nosilna zmoglji-
vost (sposobnost tolerance lokalnih prebivalcev do turistov, ki
pomaga pri načrtovanju destinacije).
Združenje narodnih parkov ZDA je razvilo matematično formulo
za izračun nosilne zmogljivosti turistične destinacije, ki velja predvsem
za zaščitena ali zavarovana območja, kot so narodni, krajinski parki in
podobno:
CC = f(Q, T, N, U, DM, AB),
pri čemer:
CC – carrying capacity (nosilna zmogljivost destinacije), Q – fi-
zična velikost destinacije, T – toleranca izkoriščanja virov turi-
stične ponudbe, N – število turistov, U – vrsta izkoriščanja virov
turistične ponudbe, DM – menedžment turistične ponudbe, AB
– navade in odnos lokalnega prebivalstva ter menedžerjev.
Nosilna zmogljivost destinacije ni zgolj znanstveni koncept, ki do-
loča maksimalno število turistov, ki ga lahko sprejme destinacija, ne da
bi s tem povzročali zmanjšanje kakovosti turistične ponudbe, pač pa gre
za proces, v katerem morajo biti določene omejitve vzete kot svojevrstna
usmeritev razvoja destinacije v prihodnje. Nosilna zmogljivost destinaci-
je tako ni trdno določena in se s časom spreminja, odvisna pa je predvsem
od (Vodeb, 2014, str. 89–90):
– sezone,
