Page 102 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 102
ca Kukanja Gabrijelčič
Prav tako se na področju vzgoje in izobraževanja še posebej poudarja
ključne spretnosti in veščine (kompetence), ki naj bi jih študentje in učen-
ci osvojili. Porazdeljene so na štiri temeljna področja, čeprav nekateri avtorji
slednje omenjajo v širšem vsebinskem kontekstu, ki prikazuje sedem podro-
čij modela 7C (Lovelles in Dore 2002 v Brečko in Vehovar 2008). Kompeten-
ce, ki jih poudarjajo v modelu, so naslednje: (1) kritično mišljenje (kot npr.
reševanje problemov, raziskovanje, analiziranje, projektno delo idr.); (2) kre-
ativnost (kreativno ustvarjanje novega znanja); (3) sodelovanje; (4) medkul-
turno razumevanje (npr. vključenost v različne etnične, jezikovne, kulturne
in organizacijske strukture); (5) komunikacija (pisna in ustna); (6) computing
(tj. primerna in učinkovita raba informacijskih in komunikacijskih tehnolo-
gij) in (7) samozaupanje. Referenčni model 4c pa navaja: (1) kreativnost; (2)
kritično mišljenje; (3) komunikacijo in (4) sodelovanje. Model vključuje tiste
spretnosti, ki so danes vključene v različne evropske in nacionalne strategije
ter posredno ali neposredno vključujejo IKT v izobraževanje (Brečko in Ve-
hovar 2008). Slednje poskušamo ustrezno implementirati in uresničevati pri
izvedbi študijskega procesa na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem
v sklopu predmeta Metode dela z nadarjenimi.
Ali smo pripravljeni na nadarjene učence in delo z IKT?
Morda provokativno vprašanje (ki ga ne moremo umestiti v stavčno besedno
figuro ironije ali retoričnega vprašanja) je namenjeno predvsem refleksiji uči-
telja ali študenta, ki se bo pri vsakodnevnem šolskem delu srečeval z raznoli-
ko populacijo otrok, med katerimi bodo zagotovo tudi nadarjeni učenci. Pri
tem gre za skrajni paradoks tako nacionalnih politik kot tudi družbe, ki že-
li/zahteva, da smo konkurenčni razvitim državam sveta, hkrati pa onemogo-
ča razvoj ravno tistim, ki bi nam blaginjo in morebitni družbeno-ekonomski
razcvet realizirali. Raziskave namreč kažejo, da so učitelji izjemno slabo sezna-
njeni s kompleksnostjo problematike odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci
(Kukanja Gabrijelčič 2015, 2017). Učitelji se ocenjujejo kot slabo usposoblje-
ni tako na področju poznavanja osebnostnih značilnosti nadarjenih kot tudi
na področju specialnodidaktičnih zahtev dela z nadarjenimi učenci (Kukanja
Gabrijelčič 2015).
Učitelji so v hitro spreminjajoči se družbi odraz različnih družbeno-eko-
nomskih in politično-razvojnih zahtev, ki terjajo agilno prožnost pri spreje-
manju nekaterih novih »vlog«, med katerimi zasledimo predvsem: (i) uspo-
sobljenost za delo z različnimi učenci (različne sposobnosti, posebne po-
trebe, multikulturne razlike); (ii) usposobljenost za refleksijo, raziskovanje in
evalvacijo lastnega dela; (iii) odprtost za spreminjanje; (iv) mentorstvo; (v)
100
Prav tako se na področju vzgoje in izobraževanja še posebej poudarja
ključne spretnosti in veščine (kompetence), ki naj bi jih študentje in učen-
ci osvojili. Porazdeljene so na štiri temeljna področja, čeprav nekateri avtorji
slednje omenjajo v širšem vsebinskem kontekstu, ki prikazuje sedem podro-
čij modela 7C (Lovelles in Dore 2002 v Brečko in Vehovar 2008). Kompeten-
ce, ki jih poudarjajo v modelu, so naslednje: (1) kritično mišljenje (kot npr.
reševanje problemov, raziskovanje, analiziranje, projektno delo idr.); (2) kre-
ativnost (kreativno ustvarjanje novega znanja); (3) sodelovanje; (4) medkul-
turno razumevanje (npr. vključenost v različne etnične, jezikovne, kulturne
in organizacijske strukture); (5) komunikacija (pisna in ustna); (6) computing
(tj. primerna in učinkovita raba informacijskih in komunikacijskih tehnolo-
gij) in (7) samozaupanje. Referenčni model 4c pa navaja: (1) kreativnost; (2)
kritično mišljenje; (3) komunikacijo in (4) sodelovanje. Model vključuje tiste
spretnosti, ki so danes vključene v različne evropske in nacionalne strategije
ter posredno ali neposredno vključujejo IKT v izobraževanje (Brečko in Ve-
hovar 2008). Slednje poskušamo ustrezno implementirati in uresničevati pri
izvedbi študijskega procesa na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem
v sklopu predmeta Metode dela z nadarjenimi.
Ali smo pripravljeni na nadarjene učence in delo z IKT?
Morda provokativno vprašanje (ki ga ne moremo umestiti v stavčno besedno
figuro ironije ali retoričnega vprašanja) je namenjeno predvsem refleksiji uči-
telja ali študenta, ki se bo pri vsakodnevnem šolskem delu srečeval z raznoli-
ko populacijo otrok, med katerimi bodo zagotovo tudi nadarjeni učenci. Pri
tem gre za skrajni paradoks tako nacionalnih politik kot tudi družbe, ki že-
li/zahteva, da smo konkurenčni razvitim državam sveta, hkrati pa onemogo-
ča razvoj ravno tistim, ki bi nam blaginjo in morebitni družbeno-ekonomski
razcvet realizirali. Raziskave namreč kažejo, da so učitelji izjemno slabo sezna-
njeni s kompleksnostjo problematike odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci
(Kukanja Gabrijelčič 2015, 2017). Učitelji se ocenjujejo kot slabo usposoblje-
ni tako na področju poznavanja osebnostnih značilnosti nadarjenih kot tudi
na področju specialnodidaktičnih zahtev dela z nadarjenimi učenci (Kukanja
Gabrijelčič 2015).
Učitelji so v hitro spreminjajoči se družbi odraz različnih družbeno-eko-
nomskih in politično-razvojnih zahtev, ki terjajo agilno prožnost pri spreje-
manju nekaterih novih »vlog«, med katerimi zasledimo predvsem: (i) uspo-
sobljenost za delo z različnimi učenci (različne sposobnosti, posebne po-
trebe, multikulturne razlike); (ii) usposobljenost za refleksijo, raziskovanje in
evalvacijo lastnega dela; (iii) odprtost za spreminjanje; (iv) mentorstvo; (v)
100
