Page 130 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 130
Vinski turizem z geografskim poreklom
Kot ugotavljamo na več mestih, je razvoj vinskega turizma v Sloveni-
ji že več kot 20 let povezan prav z boljšim ali s slabšim delovanjem VTC,
ki naj bi predstavljale hrbtenico razvoja (vinskega) turizma na podeželju
(Kerma 2012). Leta 1993 je namreč Ministrstvo za kmetijstvo, gozdar-
stvo in prehrano dalo izdelati projekt Vinske ceste Slovenije in v njem je
bil nakazan tudi osnutek istrske vinske ceste oziroma cest, ki bi prepred-
le bližnjo okolico in zaledje Izole, Kopra in Pirana. Začrtani sta bili dve
poti istrske vinske ceste, in sicer vinska cesta refoška (Sv. Anton–Bonini–
Vanganel–Truške–Marezige) ter malvazije (Šmarje–Koštabona–Puče–
Krkavče–Nova vas–Sv. Peter–Dragonja). Klenar in drugi avtorji z nav-
dušenjem pišejo o prijaznih domačinih, njihovih kantinah in kanavah s
sodi, polnimi dragocene pijače, ki so jo pripravljeni ponuditi obiskoval-
cem, da bi ti lahko spoznali njihovo kulturo, navade in sproščenost (Kle-
130 nar 1994, 82).
Zamisel o vinski cesti, ki bi povezala najzanimivejše vinorodne kra-
je v vinorodnem okolišu, je bila v Slovenski Istri živa že dlje časa, vse od
intenzivnega razvoja obalnega turizma po drugi svetovni vojni. A zaseb-
ni vinogradniki, ki naj bi predstavljali oporne točke vinske ceste, so bili v
preteklih časih deležni drugačnih podpor, ki so bile povezane predvsem z
obnovo vinogradov, sami pa tudi niso kaj prida kletarili, saj so z grozdjem
zalagali predvsem Vinakoper. Med vinogradniki tudi ni bilo pravega in-
teresa, da bi speljali vinsko cesto, saj je bilo vina tja do polovice 80. let
prejšnjega stoletja dejansko manj, kot bi ga lahko prodali. Šele po osamo-
svojitvi Slovenije so šle spodbude tudi v smeri urejanja vinskih kleti in pri-
dobivanja enološkega znanja (Ferletič 2000b). Kar se razvoja z vinom po-
vezanega turizma tiče, lahko v tistem času zasledimo precejšen poudarek
na osmicah kot enem od načinov ponudbe istrske hrane in neustekleni-
čenega vina z geografskim poreklom (Klenar 1994). Vendar je število (in
kultura) osmic v Slovenski Istri začelo od osamosvojitve dalje postopoma
usihati (predvsem zaradi strožjih sanitarnih zahtev), njihov tradicionalni
značaj in pomen sta že skorajda povsem zamrla, a zdi se, da se je ta nega-
tivni trend vendarle zaustavil.2
Kaj pa težko pričakovana Istrska VTC? Ferletič (2000b) opisuje, kako
je Skupnost obalnih občin leta 1993 ustanovila Projektni svet Istrske vin-
ske turistične ceste, a je njegovo delovanje kmalu zamrlo, saj je bila z Za-
konom o lokalni samoupravi leta 1994 Skupnost obalnih občin ukinjena.
Šele v začetku leta 1998 se je v Mestni občini Koper ustanovila priprav-
ljalna skupina za vinsko cesto z namenom, da oživi že začeti projekt. Po-
2 Danes je v celem letu aktivnih še pet osmic: v Bertokih, Kortah, Kubedu, Marezigah in na Polju pri
Izoli.
Kot ugotavljamo na več mestih, je razvoj vinskega turizma v Sloveni-
ji že več kot 20 let povezan prav z boljšim ali s slabšim delovanjem VTC,
ki naj bi predstavljale hrbtenico razvoja (vinskega) turizma na podeželju
(Kerma 2012). Leta 1993 je namreč Ministrstvo za kmetijstvo, gozdar-
stvo in prehrano dalo izdelati projekt Vinske ceste Slovenije in v njem je
bil nakazan tudi osnutek istrske vinske ceste oziroma cest, ki bi prepred-
le bližnjo okolico in zaledje Izole, Kopra in Pirana. Začrtani sta bili dve
poti istrske vinske ceste, in sicer vinska cesta refoška (Sv. Anton–Bonini–
Vanganel–Truške–Marezige) ter malvazije (Šmarje–Koštabona–Puče–
Krkavče–Nova vas–Sv. Peter–Dragonja). Klenar in drugi avtorji z nav-
dušenjem pišejo o prijaznih domačinih, njihovih kantinah in kanavah s
sodi, polnimi dragocene pijače, ki so jo pripravljeni ponuditi obiskoval-
cem, da bi ti lahko spoznali njihovo kulturo, navade in sproščenost (Kle-
130 nar 1994, 82).
Zamisel o vinski cesti, ki bi povezala najzanimivejše vinorodne kra-
je v vinorodnem okolišu, je bila v Slovenski Istri živa že dlje časa, vse od
intenzivnega razvoja obalnega turizma po drugi svetovni vojni. A zaseb-
ni vinogradniki, ki naj bi predstavljali oporne točke vinske ceste, so bili v
preteklih časih deležni drugačnih podpor, ki so bile povezane predvsem z
obnovo vinogradov, sami pa tudi niso kaj prida kletarili, saj so z grozdjem
zalagali predvsem Vinakoper. Med vinogradniki tudi ni bilo pravega in-
teresa, da bi speljali vinsko cesto, saj je bilo vina tja do polovice 80. let
prejšnjega stoletja dejansko manj, kot bi ga lahko prodali. Šele po osamo-
svojitvi Slovenije so šle spodbude tudi v smeri urejanja vinskih kleti in pri-
dobivanja enološkega znanja (Ferletič 2000b). Kar se razvoja z vinom po-
vezanega turizma tiče, lahko v tistem času zasledimo precejšen poudarek
na osmicah kot enem od načinov ponudbe istrske hrane in neustekleni-
čenega vina z geografskim poreklom (Klenar 1994). Vendar je število (in
kultura) osmic v Slovenski Istri začelo od osamosvojitve dalje postopoma
usihati (predvsem zaradi strožjih sanitarnih zahtev), njihov tradicionalni
značaj in pomen sta že skorajda povsem zamrla, a zdi se, da se je ta nega-
tivni trend vendarle zaustavil.2
Kaj pa težko pričakovana Istrska VTC? Ferletič (2000b) opisuje, kako
je Skupnost obalnih občin leta 1993 ustanovila Projektni svet Istrske vin-
ske turistične ceste, a je njegovo delovanje kmalu zamrlo, saj je bila z Za-
konom o lokalni samoupravi leta 1994 Skupnost obalnih občin ukinjena.
Šele v začetku leta 1998 se je v Mestni občini Koper ustanovila priprav-
ljalna skupina za vinsko cesto z namenom, da oživi že začeti projekt. Po-
2 Danes je v celem letu aktivnih še pet osmic: v Bertokih, Kortah, Kubedu, Marezigah in na Polju pri
Izoli.
