Page 35 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
Vinske regije po svetu in pri nas 35
meljijo tudi vinifikacijski postopki, ki so po vsem svetu sprejeti kot šolski
postopki za pridelavo velikih rdečih in belih vin. Enako velja za postop-
ke kontrole kakovosti in porekla, ki so zapisani v sistemu pravil Appella-
tion d‘Origine Contrôlée in so postali model za tovrstne sisteme po vsem
svetu (Clarke 1996, 8). Dovolj bi bilo morda omeniti zgolj dejstvo, da je
organizacija UNESCO vinogradniške tradicije Šampanje in Burgun-
dije prepoznala in priznala kot del svetovne dediščine. Skratka, kot bi
rekla Johnson in Robinson (2009, 16): »O Franciji brez vina je praktič-
no nemogoče razmišljati, tako kot je nemogoče razmišljati o vinu brez
Francije.«
Razumevanje francoskega sistema za označevanje porekla in kakovosti
vina je, kot rečeno, zelo pomembno, saj se po njem zgleduje praktično ves
vinski svet. AC (Appellation Contrôlée) je glavni in tudi najbolj posneman
francoski sistem označevanja kakovosti in porekla vin, ustvarjen z name-
nom zaščite vinarjev pred imitatorji in prevaranti, kar naj bi bila tudi ga-
rancija potrošnikom za avtentičnost končnega produkta. Najboljša fran-
coska vina (več kot tretjina) so torej označena z AC, včasih tudi z AOC
(appellation d‘origine contrôlée) ali AOP (appellation d’origine protégée).
Gre za strogo regulacijo in kontrolo vinogradniških območij, za katera so
točno določene dovoljene sorte vinske trte, način njihove vzgoje in ma-
ksimalni hektarski donos, čas začetka trgatve, minimalna zrelost grozdja
in/ali stopnja alkohola – pa tudi, kako naj bi bilo vino narejeno. Obstaja-
jo seveda še strožji predpisi za poreklo vina posebnih kakovosti, ki pa iz-
hajajo iz navedenih osnovnih načel. Za kontrolo in zaščito porekla skrbi
in administrira posebni inštitut INAO (Institut National des Appellati-
ons d’Origine) s sedežem v Parizu. Francoska namizna vina, ki nimajo
geografskega porekla, se označujejo z Vin, Vin de France, VSIG ali vin
sans indication géographique. Gre za najosnovnejša in najmanj kakovostna
vina, kjer se na etiketi po novem sme označiti tudi letnik in sorto grozdja.
Obstaja pa še poimenovanje IGP (indication géographique protégée) za tis-
ta francoska vina, ki so boljša od namiznega in pri katerih je geografsko
poreklo poznano in zapisano, vendar so narejena po manj strogih predpi-
sih kot vina AC. Oznaka IGP postopoma nadomešča sicer še obstoječo in
dovoljeno oznako Vin de Pays (deželno vino) (Robinson 2018).
V večstoletnem procesu spremljanja in soustvarjanja optimalnih po-
gojev v vinorodnih območjih (predvsem za gojenje in uspevanje posame-
znih izbranih sort vinske trte) so se v Franciji oblikovale naslednje glavne
vinske regije (Johnson in Robinson 2009, 16–116):
– Alzacija (Alsace), ki Franciji daje povsem netipična aromatična
bela vina z močnim nemškim pridihom (rizlingi),
meljijo tudi vinifikacijski postopki, ki so po vsem svetu sprejeti kot šolski
postopki za pridelavo velikih rdečih in belih vin. Enako velja za postop-
ke kontrole kakovosti in porekla, ki so zapisani v sistemu pravil Appella-
tion d‘Origine Contrôlée in so postali model za tovrstne sisteme po vsem
svetu (Clarke 1996, 8). Dovolj bi bilo morda omeniti zgolj dejstvo, da je
organizacija UNESCO vinogradniške tradicije Šampanje in Burgun-
dije prepoznala in priznala kot del svetovne dediščine. Skratka, kot bi
rekla Johnson in Robinson (2009, 16): »O Franciji brez vina je praktič-
no nemogoče razmišljati, tako kot je nemogoče razmišljati o vinu brez
Francije.«
Razumevanje francoskega sistema za označevanje porekla in kakovosti
vina je, kot rečeno, zelo pomembno, saj se po njem zgleduje praktično ves
vinski svet. AC (Appellation Contrôlée) je glavni in tudi najbolj posneman
francoski sistem označevanja kakovosti in porekla vin, ustvarjen z name-
nom zaščite vinarjev pred imitatorji in prevaranti, kar naj bi bila tudi ga-
rancija potrošnikom za avtentičnost končnega produkta. Najboljša fran-
coska vina (več kot tretjina) so torej označena z AC, včasih tudi z AOC
(appellation d‘origine contrôlée) ali AOP (appellation d’origine protégée).
Gre za strogo regulacijo in kontrolo vinogradniških območij, za katera so
točno določene dovoljene sorte vinske trte, način njihove vzgoje in ma-
ksimalni hektarski donos, čas začetka trgatve, minimalna zrelost grozdja
in/ali stopnja alkohola – pa tudi, kako naj bi bilo vino narejeno. Obstaja-
jo seveda še strožji predpisi za poreklo vina posebnih kakovosti, ki pa iz-
hajajo iz navedenih osnovnih načel. Za kontrolo in zaščito porekla skrbi
in administrira posebni inštitut INAO (Institut National des Appellati-
ons d’Origine) s sedežem v Parizu. Francoska namizna vina, ki nimajo
geografskega porekla, se označujejo z Vin, Vin de France, VSIG ali vin
sans indication géographique. Gre za najosnovnejša in najmanj kakovostna
vina, kjer se na etiketi po novem sme označiti tudi letnik in sorto grozdja.
Obstaja pa še poimenovanje IGP (indication géographique protégée) za tis-
ta francoska vina, ki so boljša od namiznega in pri katerih je geografsko
poreklo poznano in zapisano, vendar so narejena po manj strogih predpi-
sih kot vina AC. Oznaka IGP postopoma nadomešča sicer še obstoječo in
dovoljeno oznako Vin de Pays (deželno vino) (Robinson 2018).
V večstoletnem procesu spremljanja in soustvarjanja optimalnih po-
gojev v vinorodnih območjih (predvsem za gojenje in uspevanje posame-
znih izbranih sort vinske trte) so se v Franciji oblikovale naslednje glavne
vinske regije (Johnson in Robinson 2009, 16–116):
– Alzacija (Alsace), ki Franciji daje povsem netipična aromatična
bela vina z močnim nemškim pridihom (rizlingi),
