Page 38 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
Vinski turizem z geografskim poreklom
Italija
Italija je po razširjenosti vinske trte in z izjemno raznoliko ponudbo vin
morda celo najbolj vinska dežela (država) na svetu. Prav v vsaki od nje-
nih dvajsetih administrativnih regij, od domala »afriške« Sicilije na jugu
do alpskih Aoste in Južne Tirolske na severu, pridelujejo grozdje in vino.
Enako velja za vse pokrajine in province na nižjih ravneh in če k temu do-
damo na tisoče vinogradnikov in vinarjev, ki vino delajo »vsak malce po
svoje« (Clarke 1996), je na dlani bistvena razlika s Francijo: ne pri eni ne
pri drugi vinogradniško-vinarski velesili ne gre za vprašanje okusa in sti-
la, pač pa reda oziroma urejenosti, ki je v Italiji še vedno na precej nižji
ravni kot v Franciji (Johnson in Robinson 2009, 118).
J. Robinson (2018) na svoji spletni strani natančno diagnosticira in
povzame značaj vinorodne Italije:
38
Ah, Italija – tako krasna, hedonistična, dezorganizirana, frustrirana deže-
la! Italija lahko vinoljubom postreže s toliko posebnimi, edinstvenimi oku-
si in slogi, s steklenicami, polnimi italijanskega zanosa in kreativnosti. A
spušča tudi reke sramotno plehke robe brez karakterja, ki se prodaja pod
komercialno uporabnimi imeni: Pinot Grigio [sivi pinot], Soave, Valpoli-
cella, Lambrusco, Frascati in njim podobnimi.
Poskusi centralnih oblasti (od 60. let prejšnjega stoletja dalje), da bi
klasificirale in kategorizirale italijanska vina, z namenom vzpostavitve
reda v takratni vinski zmešnjavi, so se le deloma obnesli. Pri vzpostavi-
tvi kontrole porekla so kopirali francoski sistem AC, ki se v Italiji ime-
nuje DOC (Denominazione di Origine Controllata), ekvivalentna ozna-
ka pa je tudi poimenovanje DOP (Denominazione di Origine Protetta).
Le delni uspeh pri zagotavljanju kakovosti in porekla naj bi bil posledica
kulturološkega dejstva, da se prebivalci Italije – in vinarji pri tem niso iz-
jema – zelo neradi podredijo kakršni koli regulaciji (Robinson 2018). Sis-
tem DOC/DOP torej za potrošnike ni zagotovilo vrhunskosti, saj naj bi
bila pravila za večino okolišev z oznako DOC preohlapna (npr., dovolje-
ni hektarski donosi so previsoki), kar se odraža v pridelanih vinih. Posle-
dično je v 80. letih nastala nova superkategorija, DOCG (Denominazione
di Origine Controllata e Garantita), ki naj bi poleg geografskega porekla
pridelanega vina zagotavljala tudi njegovo kakovost. Po mnenju Robinso-
nove (2018) gre pri steklenicah z oznako DOCG za zanesljivo kakovostna
italijanska vina iz boljših vinskih regij. Kar pa po drugi strani ne pomeni,
da vina DOC (npr. z italijanske strani Brd ali Krasa, torej DOC Collio
ali DOC Carso) ne morejo biti med najboljšimi v Italiji in na svetu (npr.
Joško Gravner iz Oslavja) …
Italija
Italija je po razširjenosti vinske trte in z izjemno raznoliko ponudbo vin
morda celo najbolj vinska dežela (država) na svetu. Prav v vsaki od nje-
nih dvajsetih administrativnih regij, od domala »afriške« Sicilije na jugu
do alpskih Aoste in Južne Tirolske na severu, pridelujejo grozdje in vino.
Enako velja za vse pokrajine in province na nižjih ravneh in če k temu do-
damo na tisoče vinogradnikov in vinarjev, ki vino delajo »vsak malce po
svoje« (Clarke 1996), je na dlani bistvena razlika s Francijo: ne pri eni ne
pri drugi vinogradniško-vinarski velesili ne gre za vprašanje okusa in sti-
la, pač pa reda oziroma urejenosti, ki je v Italiji še vedno na precej nižji
ravni kot v Franciji (Johnson in Robinson 2009, 118).
J. Robinson (2018) na svoji spletni strani natančno diagnosticira in
povzame značaj vinorodne Italije:
38
Ah, Italija – tako krasna, hedonistična, dezorganizirana, frustrirana deže-
la! Italija lahko vinoljubom postreže s toliko posebnimi, edinstvenimi oku-
si in slogi, s steklenicami, polnimi italijanskega zanosa in kreativnosti. A
spušča tudi reke sramotno plehke robe brez karakterja, ki se prodaja pod
komercialno uporabnimi imeni: Pinot Grigio [sivi pinot], Soave, Valpoli-
cella, Lambrusco, Frascati in njim podobnimi.
Poskusi centralnih oblasti (od 60. let prejšnjega stoletja dalje), da bi
klasificirale in kategorizirale italijanska vina, z namenom vzpostavitve
reda v takratni vinski zmešnjavi, so se le deloma obnesli. Pri vzpostavi-
tvi kontrole porekla so kopirali francoski sistem AC, ki se v Italiji ime-
nuje DOC (Denominazione di Origine Controllata), ekvivalentna ozna-
ka pa je tudi poimenovanje DOP (Denominazione di Origine Protetta).
Le delni uspeh pri zagotavljanju kakovosti in porekla naj bi bil posledica
kulturološkega dejstva, da se prebivalci Italije – in vinarji pri tem niso iz-
jema – zelo neradi podredijo kakršni koli regulaciji (Robinson 2018). Sis-
tem DOC/DOP torej za potrošnike ni zagotovilo vrhunskosti, saj naj bi
bila pravila za večino okolišev z oznako DOC preohlapna (npr., dovolje-
ni hektarski donosi so previsoki), kar se odraža v pridelanih vinih. Posle-
dično je v 80. letih nastala nova superkategorija, DOCG (Denominazione
di Origine Controllata e Garantita), ki naj bi poleg geografskega porekla
pridelanega vina zagotavljala tudi njegovo kakovost. Po mnenju Robinso-
nove (2018) gre pri steklenicah z oznako DOCG za zanesljivo kakovostna
italijanska vina iz boljših vinskih regij. Kar pa po drugi strani ne pomeni,
da vina DOC (npr. z italijanske strani Brd ali Krasa, torej DOC Collio
ali DOC Carso) ne morejo biti med najboljšimi v Italiji in na svetu (npr.
Joško Gravner iz Oslavja) …
