Page 41 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
Vinske regije po svetu in pri nas 41
Movimento Turismo del Vino organizira številne prireditve po vsej
Italiji, med katerimi je najbolj znana »Cantine Aperte« (Odprte kleti –
vsako zadnjo nedeljo v maju). Postala je vzorčni primer oziroma model za
podobne prireditve po vsem svetu – tudi pri nas.
Španija
Španija morda v vinskem svetu (še) ni tako priznana, kot sta Francija in
Italija, je pa vsaj v eni stvari pred obema oziroma kar pred vsemi vino-
rodnimi deželami, in sicer po obsegu vinogradniških površin (glej 4. pog-
lavje). Rodnost vinske trte v Španiji je resda v povprečju precej nižja (manj
padavin in suha zemlja, namakanje vinogradov pa je zelo omejeno) in
tudi vzgoja trte, ki večinoma raste v grmičkih nizko nad tlemi, ne dovo-
li pretiranih donosov. V Španiji prav tako srečamo izjemno pestrost vin-
skih regij, pogojeno z raznolikostjo pokrajin, ki segajo od Atlantika (sve-
že zeleni Galicija in Baskija) do »prepečenih« mediteranskih vinogradov
na jugovzhodu države (Murcia, Alicante in Valencia). Posebnost in hkrati
tudi prednost je nadmorska višina, na kateri uspeva vinska trta (v povpre-
čju več kot 600 m nad morsko gladino). To pomeni kakovostno in zdra-
vo grozdje, ki ima zaradi dnevno-nočnega nihanja temperature v fazi do-
zorevanja uravnoteženo razmerje med kislinami in sladkorji (Johnson in
Robinson 2009; Robinson 2018). Še pred desetletjem ali dvema je bilo za
Španijo značilno nihanje v kakovosti vina, ki je bilo odraz novega in sta-
rega, dobrega in slabega ali povprečnega, arhitekturno in tehnološko naj-
modernejših vinskih kleti na eni strani in tradicionalnih zadružniških
bodegas na drugi. Znanih je bilo bolj malo lokalnih španskih sort. Izjemi
– še danes – sta beli sorti albariño in verdejo ter rdeči tempranillo iz zna-
menite Rioje (Clarke 1996). V zadnjih letih je vedno več poudarka na tra-
dicionalnih sortah in manjši uporabi sodov iz ameriškega hrasta, ki so ga
v velikih količinah uvažali od časov kolonizacije Amerike dalje.
Glede kategorizacije vin po poreklu in kakovosti Španija ni tako kom-
plicirana. Njen sistem DO (Denominación de Origen) je podoben franco-
skemu AC in velika večina boljših španskih vin je uvrščena v svoje lokal-
ne DO. DO Pago je nedavno uvedena kategorija porekla in kakovosti za
posamezne posesti. Obstaja tudi nadgradnja DO, in sicer DOC (Denomi-
nación de Origen Calificada) oziroma v katalonščini DOQ (Denominació
d’Origen Qualificada), ki sta ga zaradi striktnega upoštevanja pravil DO
doslej pridobili le dve vinski regiji: La Rioja in katalonski Priorat (Robin-
son 2018). Tudi Španci imajo na nižji ravni svoje Vino de la tierra, to je na-
mizno vino s poreklom, medtem ko se oznake crianza, reserva in gran re-
Movimento Turismo del Vino organizira številne prireditve po vsej
Italiji, med katerimi je najbolj znana »Cantine Aperte« (Odprte kleti –
vsako zadnjo nedeljo v maju). Postala je vzorčni primer oziroma model za
podobne prireditve po vsem svetu – tudi pri nas.
Španija
Španija morda v vinskem svetu (še) ni tako priznana, kot sta Francija in
Italija, je pa vsaj v eni stvari pred obema oziroma kar pred vsemi vino-
rodnimi deželami, in sicer po obsegu vinogradniških površin (glej 4. pog-
lavje). Rodnost vinske trte v Španiji je resda v povprečju precej nižja (manj
padavin in suha zemlja, namakanje vinogradov pa je zelo omejeno) in
tudi vzgoja trte, ki večinoma raste v grmičkih nizko nad tlemi, ne dovo-
li pretiranih donosov. V Španiji prav tako srečamo izjemno pestrost vin-
skih regij, pogojeno z raznolikostjo pokrajin, ki segajo od Atlantika (sve-
že zeleni Galicija in Baskija) do »prepečenih« mediteranskih vinogradov
na jugovzhodu države (Murcia, Alicante in Valencia). Posebnost in hkrati
tudi prednost je nadmorska višina, na kateri uspeva vinska trta (v povpre-
čju več kot 600 m nad morsko gladino). To pomeni kakovostno in zdra-
vo grozdje, ki ima zaradi dnevno-nočnega nihanja temperature v fazi do-
zorevanja uravnoteženo razmerje med kislinami in sladkorji (Johnson in
Robinson 2009; Robinson 2018). Še pred desetletjem ali dvema je bilo za
Španijo značilno nihanje v kakovosti vina, ki je bilo odraz novega in sta-
rega, dobrega in slabega ali povprečnega, arhitekturno in tehnološko naj-
modernejših vinskih kleti na eni strani in tradicionalnih zadružniških
bodegas na drugi. Znanih je bilo bolj malo lokalnih španskih sort. Izjemi
– še danes – sta beli sorti albariño in verdejo ter rdeči tempranillo iz zna-
menite Rioje (Clarke 1996). V zadnjih letih je vedno več poudarka na tra-
dicionalnih sortah in manjši uporabi sodov iz ameriškega hrasta, ki so ga
v velikih količinah uvažali od časov kolonizacije Amerike dalje.
Glede kategorizacije vin po poreklu in kakovosti Španija ni tako kom-
plicirana. Njen sistem DO (Denominación de Origen) je podoben franco-
skemu AC in velika večina boljših španskih vin je uvrščena v svoje lokal-
ne DO. DO Pago je nedavno uvedena kategorija porekla in kakovosti za
posamezne posesti. Obstaja tudi nadgradnja DO, in sicer DOC (Denomi-
nación de Origen Calificada) oziroma v katalonščini DOQ (Denominació
d’Origen Qualificada), ki sta ga zaradi striktnega upoštevanja pravil DO
doslej pridobili le dve vinski regiji: La Rioja in katalonski Priorat (Robin-
son 2018). Tudi Španci imajo na nižji ravni svoje Vino de la tierra, to je na-
mizno vino s poreklom, medtem ko se oznake crianza, reserva in gran re-
