Page 43 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 43
Vinske regije po svetu in pri nas 43
sredstev EU pa je tudi tam prišlo do kontrolirane modernizacije – to velja
predvsem za tehnološko opremljenost vinskih kleti. Portugalska vina so
v splošnem precej samosvoja, čemur so poleg omenjene zgodovinske in
političnogeografske izoliranosti na Iberskem polotoku botrovali tudi
naravni pogoji (kombinacija vplivov Atlantika, Mediterana in celinskega
hribovitega zaledja, pestra geološka in pedološka sestava tal). Zato se je
razvilo (in ohranilo) preko 500 avtohtonih sort vinske trte (D›Alessio in
Santini 2006; Johnson in Robinson 2009); t. i. »chardonnay-in-cabernet-
-manija« pa je Portugalsko zaobšla (Robinson 2018).
Tolikšna pestrost in značilna mediteranska razdrobljenost se je od-
razila tudi v sistemu kontrole geografskega porekla in kakovosti vin. Po
vstopu Portugalske v EU leta 1986 je dežela prevzela sistem klasifikaci-
je, kot ga je narekovala (in ga v veliki meri še vedno) Francija. Pomembno
je poudariti, da je bilo vinorodno območje doline reke Douro natančno
opredeljeno že leta 1756 in se danes promovira kot prva demarkirana vin-
ska regija na svetu. Leta 2001 je bila vinska regija Alto Douro zaradi tisoč-
letne vinogradniške tradicije in posebne kulturne pokrajine celo uvrščena
na UNESCOV seznam svetovne dediščine (UNESCO 2018). Današ-
nji kontrolni sistem temelji na sistemu DOC (Denominação de Origem
Controlada), tudi DOP (Denominação de Origem Protegida), ki je naj-
višja kategorija zaščite porekla, vendar manj zanesljiva – zlasti za nepo-
učene tujce – pri prepoznavanju dobrih oziroma najboljših portugalskih
vin (Robinson 2018). Nekakšna predstopnja najvišje kategorije so vina
IPR (Indicação de Proveniencia Regulamentada), torej vinske regije v ča-
kanju na najvišji status (Johnson in Robinson 2009). Na nižji ravni obsta-
ja še IGP (Indicação Geográfica Protegida) oziroma VR (Vinhos Regiona-
is), kjer so predpisi nekoliko manj striktni kot pri DOC.
Portugalska je dala vinskemu svetu (poleg avtohtonih vin, ki jih
najbolj cenijo doma) predvsem dvoje: plutovinast zamašek in portovec
(Vinho do Porto). To je sladko, močno in večinoma temno vino, v pre-
teklosti imenovano »vino za Angleže« (v trgovini z njimi je namreč slu-
žilo kot menjalno sredstvo), katerega sloves in prestiž so povzdignili prav
Angleži, ki so tudi lastniki večine najuglednejših vinskih kleti v Portu.
Najpomembnejši prispevek Portugalske je po mnenju J. Robinson (2018)
prav plutovinast zamašek, saj najboljša plutovina na svetu prihaja iz pok-
rajine Alentejo.
Nemčija
Nemška vina se v splošnem precej razlikujejo od vin prej obravnavanih vi-
norodnih dežel. So precej lažja, živahna in sadna, kar je posledica specifič-
sredstev EU pa je tudi tam prišlo do kontrolirane modernizacije – to velja
predvsem za tehnološko opremljenost vinskih kleti. Portugalska vina so
v splošnem precej samosvoja, čemur so poleg omenjene zgodovinske in
političnogeografske izoliranosti na Iberskem polotoku botrovali tudi
naravni pogoji (kombinacija vplivov Atlantika, Mediterana in celinskega
hribovitega zaledja, pestra geološka in pedološka sestava tal). Zato se je
razvilo (in ohranilo) preko 500 avtohtonih sort vinske trte (D›Alessio in
Santini 2006; Johnson in Robinson 2009); t. i. »chardonnay-in-cabernet-
-manija« pa je Portugalsko zaobšla (Robinson 2018).
Tolikšna pestrost in značilna mediteranska razdrobljenost se je od-
razila tudi v sistemu kontrole geografskega porekla in kakovosti vin. Po
vstopu Portugalske v EU leta 1986 je dežela prevzela sistem klasifikaci-
je, kot ga je narekovala (in ga v veliki meri še vedno) Francija. Pomembno
je poudariti, da je bilo vinorodno območje doline reke Douro natančno
opredeljeno že leta 1756 in se danes promovira kot prva demarkirana vin-
ska regija na svetu. Leta 2001 je bila vinska regija Alto Douro zaradi tisoč-
letne vinogradniške tradicije in posebne kulturne pokrajine celo uvrščena
na UNESCOV seznam svetovne dediščine (UNESCO 2018). Današ-
nji kontrolni sistem temelji na sistemu DOC (Denominação de Origem
Controlada), tudi DOP (Denominação de Origem Protegida), ki je naj-
višja kategorija zaščite porekla, vendar manj zanesljiva – zlasti za nepo-
učene tujce – pri prepoznavanju dobrih oziroma najboljših portugalskih
vin (Robinson 2018). Nekakšna predstopnja najvišje kategorije so vina
IPR (Indicação de Proveniencia Regulamentada), torej vinske regije v ča-
kanju na najvišji status (Johnson in Robinson 2009). Na nižji ravni obsta-
ja še IGP (Indicação Geográfica Protegida) oziroma VR (Vinhos Regiona-
is), kjer so predpisi nekoliko manj striktni kot pri DOC.
Portugalska je dala vinskemu svetu (poleg avtohtonih vin, ki jih
najbolj cenijo doma) predvsem dvoje: plutovinast zamašek in portovec
(Vinho do Porto). To je sladko, močno in večinoma temno vino, v pre-
teklosti imenovano »vino za Angleže« (v trgovini z njimi je namreč slu-
žilo kot menjalno sredstvo), katerega sloves in prestiž so povzdignili prav
Angleži, ki so tudi lastniki večine najuglednejših vinskih kleti v Portu.
Najpomembnejši prispevek Portugalske je po mnenju J. Robinson (2018)
prav plutovinast zamašek, saj najboljša plutovina na svetu prihaja iz pok-
rajine Alentejo.
Nemčija
Nemška vina se v splošnem precej razlikujejo od vin prej obravnavanih vi-
norodnih dežel. So precej lažja, živahna in sadna, kar je posledica specifič-
