Page 44 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
Vinski turizem z geografskim poreklom
nih podnebnih in geoloških pogojev. Z izjemo dveh vzhodnih vinskih re-
gij, Saale-Unstrut in Sachsen (Saška), so vsa ostala vinorodna območja in
vinske regije skoncentrirani na jugu in jugozahodu Nemčije. To so: Ahr,
Baden, Franken, Hessische Bergstrasse, Mittelrhein, Mosel, Nahe, Pfalz,
Rheingau, Rheinhessen in Württemberg (Johnson in Robinson 2009).
Gre za vinske regije z okroglo 150 vinorodnimi okoliši, ki so med najse-
vernejšimi na svetu in ležijo razpeti med vplivoma vlažnega oceanskega
podnebja na zahodu ter suhega celinskega podnebja na vzhodu (Wines
of Germany 2018).
Dokaj dolgo obdobje rasti (vegetacijska doba) vinske trte in zmerne
poletne temperature so posledično privedli do delikatnih in filigranskih
vin z relativno nizko vsebnostjo alkohola. Raznolikost nemških vin iz-
haja tudi iz številnih tipov prsti in sort grozdja oziroma vinske trte, zato
44 nemška vina po slogu niti približno niso »uniformirana«. Ta pestrost se
odraža tudi v regionalni delitvi na zgoraj navedene vinske regije in njiho-
ve okoliše (Wines of Germany 2018).
Nemška natančnost in predanost redu stvari sta močno zaznamovali
pravilnik o označevanju kakovosti in poreklu vin. Ta je eden najbolj kom-
pliciranih, kar jih poznamo, saj skuša vse urediti do potankosti. To je se-
veda dvorezen meč, kar se je pokazalo tudi v »odporu in revoluciji« vsaj
dela (boljših) vinarjev. Po drugi strani pa se je precej stvari normalizira-
lo in v resnici uredilo. Če poenostavimo: v splošnem naj bi bila za kako-
vost vina odgovorna predvsem vinar in letnik dozorevanja grozdja (torej
naravne razmere), pri Nemcih pa je logika naslednja (po pomembnosti):
1. kakovost grozdja (merjena po dozorelosti oziroma sladkorni stopnji), 2.
vrsta oziroma sorta grozdja in 3. regija oziroma okoliš (Robinson 2018).2
Nemški vinski zakon (še iz leta 1971) dolgo časa ni niti poskušal ome-
jiti prevelik hektarski donos grozdja, ki je bil eden najvišjih na svetu, kar
bi bil pravi korak h kakovosti, prav tako se ni oziral po francoskem mode-
lu klasifikacije vinogradniških leg. To je spremenila skupina 200 najbolj-
ših vinogradnikov in vinarjev, »upornikov«, ki so se leta 2000 poveza-
li v združenje VDP (Verband Deutscher Prädikatsweingüter) in na lastno
pest zaostrili pogoje za pridelavo vrhunskega vina, predvsem z omejitvijo
dovoljene količine pridelka (donosa) in klasifikacijo najboljših leg, čeprav
samo tistih, ki so v lasti članov združenja (Johnson in Robinson 2009,
181). K spremembam na nemški vinski sceni so prispevale tudi mlajše ge-
neracije vinogradnikov – vinarjev in potrošnikov, ki spoštujejo potenci-
2 Za podrobnejši opis označevanja kakovosti in porekla nemških vin glej: Robinson 2016, Johnson
in Robinson 2009, Clarke 1996 ali uradno spletno stran za vina Nemčije (http://www.german-
wines.de/knowledge/quality-standards/).
nih podnebnih in geoloških pogojev. Z izjemo dveh vzhodnih vinskih re-
gij, Saale-Unstrut in Sachsen (Saška), so vsa ostala vinorodna območja in
vinske regije skoncentrirani na jugu in jugozahodu Nemčije. To so: Ahr,
Baden, Franken, Hessische Bergstrasse, Mittelrhein, Mosel, Nahe, Pfalz,
Rheingau, Rheinhessen in Württemberg (Johnson in Robinson 2009).
Gre za vinske regije z okroglo 150 vinorodnimi okoliši, ki so med najse-
vernejšimi na svetu in ležijo razpeti med vplivoma vlažnega oceanskega
podnebja na zahodu ter suhega celinskega podnebja na vzhodu (Wines
of Germany 2018).
Dokaj dolgo obdobje rasti (vegetacijska doba) vinske trte in zmerne
poletne temperature so posledično privedli do delikatnih in filigranskih
vin z relativno nizko vsebnostjo alkohola. Raznolikost nemških vin iz-
haja tudi iz številnih tipov prsti in sort grozdja oziroma vinske trte, zato
44 nemška vina po slogu niti približno niso »uniformirana«. Ta pestrost se
odraža tudi v regionalni delitvi na zgoraj navedene vinske regije in njiho-
ve okoliše (Wines of Germany 2018).
Nemška natančnost in predanost redu stvari sta močno zaznamovali
pravilnik o označevanju kakovosti in poreklu vin. Ta je eden najbolj kom-
pliciranih, kar jih poznamo, saj skuša vse urediti do potankosti. To je se-
veda dvorezen meč, kar se je pokazalo tudi v »odporu in revoluciji« vsaj
dela (boljših) vinarjev. Po drugi strani pa se je precej stvari normalizira-
lo in v resnici uredilo. Če poenostavimo: v splošnem naj bi bila za kako-
vost vina odgovorna predvsem vinar in letnik dozorevanja grozdja (torej
naravne razmere), pri Nemcih pa je logika naslednja (po pomembnosti):
1. kakovost grozdja (merjena po dozorelosti oziroma sladkorni stopnji), 2.
vrsta oziroma sorta grozdja in 3. regija oziroma okoliš (Robinson 2018).2
Nemški vinski zakon (še iz leta 1971) dolgo časa ni niti poskušal ome-
jiti prevelik hektarski donos grozdja, ki je bil eden najvišjih na svetu, kar
bi bil pravi korak h kakovosti, prav tako se ni oziral po francoskem mode-
lu klasifikacije vinogradniških leg. To je spremenila skupina 200 najbolj-
ših vinogradnikov in vinarjev, »upornikov«, ki so se leta 2000 poveza-
li v združenje VDP (Verband Deutscher Prädikatsweingüter) in na lastno
pest zaostrili pogoje za pridelavo vrhunskega vina, predvsem z omejitvijo
dovoljene količine pridelka (donosa) in klasifikacijo najboljših leg, čeprav
samo tistih, ki so v lasti članov združenja (Johnson in Robinson 2009,
181). K spremembam na nemški vinski sceni so prispevale tudi mlajše ge-
neracije vinogradnikov – vinarjev in potrošnikov, ki spoštujejo potenci-
2 Za podrobnejši opis označevanja kakovosti in porekla nemških vin glej: Robinson 2016, Johnson
in Robinson 2009, Clarke 1996 ali uradno spletno stran za vina Nemčije (http://www.german-
wines.de/knowledge/quality-standards/).
