Page 60 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 60
Vinski turizem z geografskim poreklom
6. želja po izkušnji in
7. motivacija za razvijanje vinskega turizma.
V analizi praktičnih vidikov vinskega turizma pa Charters (2009) iz-
postavlja predvsem razlike v prireditvah, izobraževanju in sprejemu obi-
skovalcev oziroma upravljanju vinske kleti. Ugotovitve kažejo, da so po-
goji pri večini obravnavanih vidikov v prid razvoju vinskega turizma v
deželah Novega sveta, kjer se je ta razvijal vzporedno z vinsko industrijo
in sploh ne nujno z namenom povečane prodaje vina, pač pa kot podpora
in razumevanje potrebe potrošnikov po uveljavljanju njihovega življenj-
skega sloga. V evropskih in mediteranskih vinorodnih pokrajinah je bilo
načrtovanje v tem smislu manj formalno, vinski turizem pa za učinkovi-
to delovanje ob lokalni podpori zahteva organizacijo in povezanost šte-
60 vilnih ključnih akterjev. Charters (2012) vidi primerjalne prednosti me-
diteranskih vinskih regij predvsem v odnosu in predanosti vinarjev do
prostora (terroir!) ter široki paleti kakovostnih naravnih vrednot, kultur-
ne dediščine, kulinaričnih, umetniških in historičnih atrakcij, ki jih lah-
ko povežejo v svojo vinskoturistično ponudbo.
Oblikovanje vinskih regij v Sloveniji9
Kronološki prikaz razvoja rajonizacije10 oziroma regionalizacije vinogra-
dov in trsnega izbora na območju današnje Slovenije lahko začnemo s pr-
vim poskusom razdelitve dela slovenskih vinogradov v določena vinogra-
dniška območja s koncem 19. stoletja. Tako je Hermann Goethe že leta
1881 predlagal razdelitev tedanje Spodnje Štajerske na 9 vinorodnih oko-
lišev, ki se geografsko in po obsegu skoraj ne razlikujejo od dosedanjih.
Leta 1905 lahko govorimo tudi o prvem pravem oblikovanju vinorodnih
okolišev in določitvi trsnega izbora za vinorodne okoliše na takratnem
Spodnjem Štajerskem. Na podlagi Goethejevih predlogov in posebne an-
kete jih je sestavil Franz Zweifler, tedanji ravnatelj vinarske in sadjarske
šole v Mariboru.
Kraljeva banska uprava Dravske banovine za območje Štajerske in
Dolenjske je leta 1935 izdala uradni vinarski zemljevid z natančno dolo-
čenimi mejami vinorodnih okolišev, s trsnim izborom in z opisom vin-
skih tipov Dravske banovine, ki so jih sicer izdelali že leta 1932. Ta doku-
ment seveda ni vključil Primorske, ki je bila takrat pod Italijo. Območje
Primorske je z vidika oblikovanja vinorodnih okolišev manj zapleteno, saj
9 Poglavje je skorajda v celoti povzeto po elaboratu, ki ga je pripravil Boris Koruza (2006).
10 Izraz »rajonizacija« se je uveljavil pri agronomih – vinogradnikih. Nadomestili ga bomo – pov-
sod, kjer je to možno – s sopomenko »regionalizacija«.
6. želja po izkušnji in
7. motivacija za razvijanje vinskega turizma.
V analizi praktičnih vidikov vinskega turizma pa Charters (2009) iz-
postavlja predvsem razlike v prireditvah, izobraževanju in sprejemu obi-
skovalcev oziroma upravljanju vinske kleti. Ugotovitve kažejo, da so po-
goji pri večini obravnavanih vidikov v prid razvoju vinskega turizma v
deželah Novega sveta, kjer se je ta razvijal vzporedno z vinsko industrijo
in sploh ne nujno z namenom povečane prodaje vina, pač pa kot podpora
in razumevanje potrebe potrošnikov po uveljavljanju njihovega življenj-
skega sloga. V evropskih in mediteranskih vinorodnih pokrajinah je bilo
načrtovanje v tem smislu manj formalno, vinski turizem pa za učinkovi-
to delovanje ob lokalni podpori zahteva organizacijo in povezanost šte-
60 vilnih ključnih akterjev. Charters (2012) vidi primerjalne prednosti me-
diteranskih vinskih regij predvsem v odnosu in predanosti vinarjev do
prostora (terroir!) ter široki paleti kakovostnih naravnih vrednot, kultur-
ne dediščine, kulinaričnih, umetniških in historičnih atrakcij, ki jih lah-
ko povežejo v svojo vinskoturistično ponudbo.
Oblikovanje vinskih regij v Sloveniji9
Kronološki prikaz razvoja rajonizacije10 oziroma regionalizacije vinogra-
dov in trsnega izbora na območju današnje Slovenije lahko začnemo s pr-
vim poskusom razdelitve dela slovenskih vinogradov v določena vinogra-
dniška območja s koncem 19. stoletja. Tako je Hermann Goethe že leta
1881 predlagal razdelitev tedanje Spodnje Štajerske na 9 vinorodnih oko-
lišev, ki se geografsko in po obsegu skoraj ne razlikujejo od dosedanjih.
Leta 1905 lahko govorimo tudi o prvem pravem oblikovanju vinorodnih
okolišev in določitvi trsnega izbora za vinorodne okoliše na takratnem
Spodnjem Štajerskem. Na podlagi Goethejevih predlogov in posebne an-
kete jih je sestavil Franz Zweifler, tedanji ravnatelj vinarske in sadjarske
šole v Mariboru.
Kraljeva banska uprava Dravske banovine za območje Štajerske in
Dolenjske je leta 1935 izdala uradni vinarski zemljevid z natančno dolo-
čenimi mejami vinorodnih okolišev, s trsnim izborom in z opisom vin-
skih tipov Dravske banovine, ki so jih sicer izdelali že leta 1932. Ta doku-
ment seveda ni vključil Primorske, ki je bila takrat pod Italijo. Območje
Primorske je z vidika oblikovanja vinorodnih okolišev manj zapleteno, saj
9 Poglavje je skorajda v celoti povzeto po elaboratu, ki ga je pripravil Boris Koruza (2006).
10 Izraz »rajonizacija« se je uveljavil pri agronomih – vinogradnikih. Nadomestili ga bomo – pov-
sod, kjer je to možno – s sopomenko »regionalizacija«.
