Page 61 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
Vinske regije po svetu in pri nas 61
se je tradicionalno vedno delilo na priobalni del (slovenska Istra), Kras,
Vipavsko dolino in Goriška brda. V takratni Sloveniji, kamor sta spa-
dali le današnji vinorodni deželi Podravje in Posavje, je bilo določenih
13 vinogradniških okolišev, in sicer: Pohorje, Kozjak in Gornje Sloven-
ske gorice, Srednje Slovenske gorice, Ormoško-Ljutomerske gorice, Gor-
nje Radgonske gorice, Prekmurske gorice, Haloze z obrobnim pogorjem,
Šmarsko-Rogaško-Kozjanski in Celjski okoliš, Drameljsko-Savinjski
okoliš, Bizeljsko in Posavje, Krško-Kostanjeviški okoliš, Novomeško-
-Mokronoški okoliš in Črnomaljsko-Metliški okoliš. Navedeni okoliši so
bili določeni v glavnem glede na značilnosti pridelave vina in agroekolo-
ških značilnosti teh območij.
Po drugi svetovni vojni in priključitvi Slovenskega primorja je bila
leta 1948 izvedena obsežna regionalizacija (makrorajonizacija) slovenskih
vinorodnih območij pod vodstvom takratnega Inštituta za vinarstvo v
Mariboru. Ob sodelovanju predstavnikov tedanjih okrajnih ljudskih od-
borov in vseh vinogradniško-vinarskih strokovnjakov je bilo vinorodno
območje Slovenije razdeljeno na tri večja območja, imenovana rajoni. Do-
ločena so bila imena rajonov, okolišev in ožjih vinorodnih okolišev, sku-
paj z opredelitvijo njihovih geografskih mej, in sicer:
– Podravski vinorodni rajon s sedmimi vinorodnimi okoliši,
– Posavski vinorodni rajon s petimi vinorodnimi okoliši in
– Kraško-Primorski vinorodni rajon s štirimi vinorodnimi okoliši.
Leta 1953 je bil za vse tri vinorodne rajone dopolnjen trsni izbor, ki je
bil leta 1959, skupaj z rajonizacijo, tudi prvič uzakonjen (Uradni list SRS,
št. 40/59).
Takoj po zaključeni makrorajonizaciji se je po nalogu takratnega Mi-
nistrstva za kmetijstvo začela izdelava podrobne regionalizacije (mikro-
rajonizacije) vinogradniških površin. Narejena je bila mikrorajonizaci-
ja Podravskega vinorodnega rajona, ki je zajemala geografsko opredelitev
rajona, okolišev in ožjih okolišev, inventarizacijo vinogradniških povr-
šin (po mikro okoliših oziroma katastrskih občinah) in določitev kako-
vostnega razreda okolišev glede na doseganje kakovosti vina. Izdelane so
bile tudi karte vinogradov za celoten Podravski rajon in za vsak okoliš z
ožjimi okoliši. Delo je bilo zaključeno leta 1967.
Leta 1970 sta bila izdana »Pravilnik o rajonizaciji vinorodnih obmo-
čij in trsnem izboru za ta območja« (Ur. list SRS št. 30/70 po Koruza
2006), in »Pravilnik o vsebini in načinu vodenja registra vinogradov po
sortah in letnih pridelkih« (Ur. list SRS št. 30/70 po Koruza 2006), ki
sta bila kot izvršilna predpisa k republiškemu zakonu o označevanju vina
se je tradicionalno vedno delilo na priobalni del (slovenska Istra), Kras,
Vipavsko dolino in Goriška brda. V takratni Sloveniji, kamor sta spa-
dali le današnji vinorodni deželi Podravje in Posavje, je bilo določenih
13 vinogradniških okolišev, in sicer: Pohorje, Kozjak in Gornje Sloven-
ske gorice, Srednje Slovenske gorice, Ormoško-Ljutomerske gorice, Gor-
nje Radgonske gorice, Prekmurske gorice, Haloze z obrobnim pogorjem,
Šmarsko-Rogaško-Kozjanski in Celjski okoliš, Drameljsko-Savinjski
okoliš, Bizeljsko in Posavje, Krško-Kostanjeviški okoliš, Novomeško-
-Mokronoški okoliš in Črnomaljsko-Metliški okoliš. Navedeni okoliši so
bili določeni v glavnem glede na značilnosti pridelave vina in agroekolo-
ških značilnosti teh območij.
Po drugi svetovni vojni in priključitvi Slovenskega primorja je bila
leta 1948 izvedena obsežna regionalizacija (makrorajonizacija) slovenskih
vinorodnih območij pod vodstvom takratnega Inštituta za vinarstvo v
Mariboru. Ob sodelovanju predstavnikov tedanjih okrajnih ljudskih od-
borov in vseh vinogradniško-vinarskih strokovnjakov je bilo vinorodno
območje Slovenije razdeljeno na tri večja območja, imenovana rajoni. Do-
ločena so bila imena rajonov, okolišev in ožjih vinorodnih okolišev, sku-
paj z opredelitvijo njihovih geografskih mej, in sicer:
– Podravski vinorodni rajon s sedmimi vinorodnimi okoliši,
– Posavski vinorodni rajon s petimi vinorodnimi okoliši in
– Kraško-Primorski vinorodni rajon s štirimi vinorodnimi okoliši.
Leta 1953 je bil za vse tri vinorodne rajone dopolnjen trsni izbor, ki je
bil leta 1959, skupaj z rajonizacijo, tudi prvič uzakonjen (Uradni list SRS,
št. 40/59).
Takoj po zaključeni makrorajonizaciji se je po nalogu takratnega Mi-
nistrstva za kmetijstvo začela izdelava podrobne regionalizacije (mikro-
rajonizacije) vinogradniških površin. Narejena je bila mikrorajonizaci-
ja Podravskega vinorodnega rajona, ki je zajemala geografsko opredelitev
rajona, okolišev in ožjih okolišev, inventarizacijo vinogradniških povr-
šin (po mikro okoliših oziroma katastrskih občinah) in določitev kako-
vostnega razreda okolišev glede na doseganje kakovosti vina. Izdelane so
bile tudi karte vinogradov za celoten Podravski rajon in za vsak okoliš z
ožjimi okoliši. Delo je bilo zaključeno leta 1967.
Leta 1970 sta bila izdana »Pravilnik o rajonizaciji vinorodnih obmo-
čij in trsnem izboru za ta območja« (Ur. list SRS št. 30/70 po Koruza
2006), in »Pravilnik o vsebini in načinu vodenja registra vinogradov po
sortah in letnih pridelkih« (Ur. list SRS št. 30/70 po Koruza 2006), ki
sta bila kot izvršilna predpisa k republiškemu zakonu o označevanju vina
