Page 71 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 71
Vinske regije po svetu in pri nas 71
Dilema »avtohtono«/»udomačeno« ali stare lokalne sorte
Na podlagi rezultatov poskusov pri vpeljavi novih vinskih sort, tradicije
pridelave nekaterih starih vinskih sort, ki so se ponovno začele uporab-
ljati za pridelavo vina, in zaključkov strokovnih sestankov je bilo sklenje-
no, da se poleg priporočenih in dovoljenih uvede tudi kategorija »stare
lokalne vinske sorte«. To so sorte vinske trte, ki so nekoč že rasle v vino-
gradih na posameznem pridelovalnem območju. Ob izboljšanem genet-
skem nivoju sadilnega materiala teh sort in uporabi sodobnih vinogra-
dniških ter kletarskih tehnologij so bili strokovnjaki mnenja, da imajo
nekatere stare lokalne sorte dobre možnosti za ponovno uveljavitev. Sta-
re sorte imajo poseben status in se v trsni izbor praviloma vključujejo kot
dovoljene vinske sorte. To pa zato, ker je obseg njihove pridelave manjši
in vezan pretežno na ožja pridelovalna območja, torej na majhne površi-
ne, kjer so znane le kot lokalna posebnost, s katero lahko popestrimo po-
nudbo vina. Pri starih lokalnih sortah gre večinoma za avtohtone vinske
sorte (npr. poljšakica, klarnica, cipro itd.), ki so nekoč že rasle v naših vi-
nogradih in bile deloma vključene tudi v trsni izbor. Z gojenjem starih lo-
kalnih sort skrbimo za ohranjanje genske raznovrstnosti rodu Vitis v Slo-
veniji kot dela naravnega in kulturnega bogastva te vinorodne dežele, kar
je tudi dolžnost stroke. Pogoj za razmnoževanje teh sort je opravljanje vsaj
minimalnega obsega vzdrževalne selekcije in cepljenje izključno cepičev
iz potrjenih matičnih trsov. Trsni izbor podlag je določen enotno za vse
tri vinorodne dežele (Koruza 2006; »Pravilnik« 2007).
Glede uvodne dileme, torej rabe pojmov »avtohtona«, »domača«
oziroma »udomačena« sorta vinske trte, lahko rečemo, da je to stvar
izhodiščnega dogovora, kaj želimo z nečim opredeliti. V splošni rabi se
zdi, da gre za všečnost določenega izraza, vendar je pri strokovni ampe-
lografski rabi potrebna natančnost. V izjemno zanimivi knjižici z na-
slovom Stare primorske sorte vinske trte, ki je nastala v okviru projekta
VISO,15 so se soočili z enako dilemo in se odločili izogibati se besedi »av-
tohton«. Ena od avtoric, A. Škvarč, pojasnjuje, da »je avtohtona tista
sorta, ki je nastala iz izvornega genskega materiala, in vprašanje je, ko-
liko sort bi lahko označili s to oznako. Primernejša se nam zdita izraza
domača ali lokalna sorta. Tudi izraz stare sorte ni popolnoma primeren
jami. Podobno Kupljen s prepovedanim merlotom na Štajerskem. Tudi v slovenski Istri se na ter-
enu opazi, izve in poizkusi kakšen »prepovedani sadež« …
15 Projekt se je izvajal pod polnim imenom Ovrednotenje obmejnih potencialov trajnostnega
vinogradništva v verigi od pridelovalca do potrošnika, in sicer v okviru Programa čezmejnega
sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 (več o projektu na: http://viso.appliedgenomics.org/sl/
project/).
Dilema »avtohtono«/»udomačeno« ali stare lokalne sorte
Na podlagi rezultatov poskusov pri vpeljavi novih vinskih sort, tradicije
pridelave nekaterih starih vinskih sort, ki so se ponovno začele uporab-
ljati za pridelavo vina, in zaključkov strokovnih sestankov je bilo sklenje-
no, da se poleg priporočenih in dovoljenih uvede tudi kategorija »stare
lokalne vinske sorte«. To so sorte vinske trte, ki so nekoč že rasle v vino-
gradih na posameznem pridelovalnem območju. Ob izboljšanem genet-
skem nivoju sadilnega materiala teh sort in uporabi sodobnih vinogra-
dniških ter kletarskih tehnologij so bili strokovnjaki mnenja, da imajo
nekatere stare lokalne sorte dobre možnosti za ponovno uveljavitev. Sta-
re sorte imajo poseben status in se v trsni izbor praviloma vključujejo kot
dovoljene vinske sorte. To pa zato, ker je obseg njihove pridelave manjši
in vezan pretežno na ožja pridelovalna območja, torej na majhne površi-
ne, kjer so znane le kot lokalna posebnost, s katero lahko popestrimo po-
nudbo vina. Pri starih lokalnih sortah gre večinoma za avtohtone vinske
sorte (npr. poljšakica, klarnica, cipro itd.), ki so nekoč že rasle v naših vi-
nogradih in bile deloma vključene tudi v trsni izbor. Z gojenjem starih lo-
kalnih sort skrbimo za ohranjanje genske raznovrstnosti rodu Vitis v Slo-
veniji kot dela naravnega in kulturnega bogastva te vinorodne dežele, kar
je tudi dolžnost stroke. Pogoj za razmnoževanje teh sort je opravljanje vsaj
minimalnega obsega vzdrževalne selekcije in cepljenje izključno cepičev
iz potrjenih matičnih trsov. Trsni izbor podlag je določen enotno za vse
tri vinorodne dežele (Koruza 2006; »Pravilnik« 2007).
Glede uvodne dileme, torej rabe pojmov »avtohtona«, »domača«
oziroma »udomačena« sorta vinske trte, lahko rečemo, da je to stvar
izhodiščnega dogovora, kaj želimo z nečim opredeliti. V splošni rabi se
zdi, da gre za všečnost določenega izraza, vendar je pri strokovni ampe-
lografski rabi potrebna natančnost. V izjemno zanimivi knjižici z na-
slovom Stare primorske sorte vinske trte, ki je nastala v okviru projekta
VISO,15 so se soočili z enako dilemo in se odločili izogibati se besedi »av-
tohton«. Ena od avtoric, A. Škvarč, pojasnjuje, da »je avtohtona tista
sorta, ki je nastala iz izvornega genskega materiala, in vprašanje je, ko-
liko sort bi lahko označili s to oznako. Primernejša se nam zdita izraza
domača ali lokalna sorta. Tudi izraz stare sorte ni popolnoma primeren
jami. Podobno Kupljen s prepovedanim merlotom na Štajerskem. Tudi v slovenski Istri se na ter-
enu opazi, izve in poizkusi kakšen »prepovedani sadež« …
15 Projekt se je izvajal pod polnim imenom Ovrednotenje obmejnih potencialov trajnostnega
vinogradništva v verigi od pridelovalca do potrošnika, in sicer v okviru Programa čezmejnega
sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 (več o projektu na: http://viso.appliedgenomics.org/sl/
project/).
