Page 94 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 94
Vinski turizem z geografskim poreklom
slovnih rezultatov, ki bi omogočali ustrezno investiranje. Cene vina so se
zanemarljivo dvignile samo v kakovostnem razredu v primerjavi s pridelo-
valnimi stroški, ki rastejo iz leta v leto. Večina absolutnih vinorodnih leg
je na strminah, velik del na ekstremnih strminah, kjer je pridelava mno-
go zahtevnejša in dražja. Zaradi obilice padavin je tudi varstvo vinske trte
zelo zahtevno in drago. Razvojno je panoga v nazadovanju. Glavni kri-
vec za gospodarsko neuspešnost in životarjenje v panogi je torej marsikje
prenizka cena vina, ki je predvsem posledica neustrezne organiziranosti
pridelovalcev, razdrobljenosti pridelave, neobstoja prepoznavnih tržnih
znamk oziroma zgolj obstoja manjših ter prešibka ciljna promocija (Rus-
jan, Vodovnik Plevnik in Hudoklin 2012).
Problem je torej še vedno pri neučinkovitem trženju, predstavljanju
in prepoznavnosti vin, ki se promovirajo preko bolj ali manj uspešnih po-
94 sameznikov – vinarjev, ne pa toliko kot slovenska vina. Slovensko vinar-
stvo in slovenska vina so po kakovosti nedvomno v samem svetovnem
vrhu, kar dokazujejo številna mednarodna priznanja, a dejstvo je, da je
slovenski trg zasičen z domačimi in s tujimi vini, zato je edina prava pot
povezovanje vinarjev in skupno, sistematično nastopanje na tujih trgih.
Vzor in pomoč bi po mnenju Rusjanove, Vodovnik Plevnikove in Hu-
doklina (2012) lahko poiskali tudi pri uspešnejših sosednjih regijah ali
državah oziroma povsod tam, kjer so podobne naravne danosti in kjer
so odnosi med različnimi akterji bolj ali manj urejeni, cene primerne in
gospodarnost pozitivna.
Slovenska uvozno-izvozna bilanca je od leta 2005 negativna; večje ko-
ličine vina torej uvozimo kot izvozimo (slika 25). Večji razkorak je opazen
med letoma 2006 in 2008, ko se je povečala rast uvoženih cenejših (namiz-
nih) vin, večinoma iz Italije, Madžarske in Makedonije (ta vina takrat ne
dosegajo povprečne cene nad 1 EUR). Uvoz vin višjega cenovnega razreda
(nad 3 EUR) pa predstavljajo vina iz Francije, Španije, Čila, Hrvaške in Av-
strije (Rusjan, Vodovnik Plevnik in Hudoklin 2012). Po letu 2009 se je še
dodatno zmanjšal izvoz slovenskega vina, predvsem na račun manjših koli-
čin izvoženega odprtega (nepakiranega) vina. Razmerje se nekoliko izbolj-
ša leta 2013, količinsko in kakovostno slabši letnik 2014 pa ponovno vpliva
na zmanjšanje izvoza in (posledično) povečanje uvoza vina. Bistveno več us-
peha si slovenski vinarji ponovno obetajo od zadnjega letnika 2015, ki je bil
količinsko povprečen, a izjemno kakovosten (Morozov 2015).
Uvoz je tako v letu 2014 dosegel 12,8 mio litrov vina (od tega kar 43
% namiznega), največ iz Italije in Makedonije (vsaka po več kot 4,5 mio li-
trov), Španije, Nemčije in Madžarske (vsaka dobrih 800 tisoč litrov). Iz-
voz je v letu 2014 dosegel 7,6 mio litrov, največ v Nemčijo (2,4 mio litrov),
slovnih rezultatov, ki bi omogočali ustrezno investiranje. Cene vina so se
zanemarljivo dvignile samo v kakovostnem razredu v primerjavi s pridelo-
valnimi stroški, ki rastejo iz leta v leto. Večina absolutnih vinorodnih leg
je na strminah, velik del na ekstremnih strminah, kjer je pridelava mno-
go zahtevnejša in dražja. Zaradi obilice padavin je tudi varstvo vinske trte
zelo zahtevno in drago. Razvojno je panoga v nazadovanju. Glavni kri-
vec za gospodarsko neuspešnost in životarjenje v panogi je torej marsikje
prenizka cena vina, ki je predvsem posledica neustrezne organiziranosti
pridelovalcev, razdrobljenosti pridelave, neobstoja prepoznavnih tržnih
znamk oziroma zgolj obstoja manjših ter prešibka ciljna promocija (Rus-
jan, Vodovnik Plevnik in Hudoklin 2012).
Problem je torej še vedno pri neučinkovitem trženju, predstavljanju
in prepoznavnosti vin, ki se promovirajo preko bolj ali manj uspešnih po-
94 sameznikov – vinarjev, ne pa toliko kot slovenska vina. Slovensko vinar-
stvo in slovenska vina so po kakovosti nedvomno v samem svetovnem
vrhu, kar dokazujejo številna mednarodna priznanja, a dejstvo je, da je
slovenski trg zasičen z domačimi in s tujimi vini, zato je edina prava pot
povezovanje vinarjev in skupno, sistematično nastopanje na tujih trgih.
Vzor in pomoč bi po mnenju Rusjanove, Vodovnik Plevnikove in Hu-
doklina (2012) lahko poiskali tudi pri uspešnejših sosednjih regijah ali
državah oziroma povsod tam, kjer so podobne naravne danosti in kjer
so odnosi med različnimi akterji bolj ali manj urejeni, cene primerne in
gospodarnost pozitivna.
Slovenska uvozno-izvozna bilanca je od leta 2005 negativna; večje ko-
ličine vina torej uvozimo kot izvozimo (slika 25). Večji razkorak je opazen
med letoma 2006 in 2008, ko se je povečala rast uvoženih cenejših (namiz-
nih) vin, večinoma iz Italije, Madžarske in Makedonije (ta vina takrat ne
dosegajo povprečne cene nad 1 EUR). Uvoz vin višjega cenovnega razreda
(nad 3 EUR) pa predstavljajo vina iz Francije, Španije, Čila, Hrvaške in Av-
strije (Rusjan, Vodovnik Plevnik in Hudoklin 2012). Po letu 2009 se je še
dodatno zmanjšal izvoz slovenskega vina, predvsem na račun manjših koli-
čin izvoženega odprtega (nepakiranega) vina. Razmerje se nekoliko izbolj-
ša leta 2013, količinsko in kakovostno slabši letnik 2014 pa ponovno vpliva
na zmanjšanje izvoza in (posledično) povečanje uvoza vina. Bistveno več us-
peha si slovenski vinarji ponovno obetajo od zadnjega letnika 2015, ki je bil
količinsko povprečen, a izjemno kakovosten (Morozov 2015).
Uvoz je tako v letu 2014 dosegel 12,8 mio litrov vina (od tega kar 43
% namiznega), največ iz Italije in Makedonije (vsaka po več kot 4,5 mio li-
trov), Španije, Nemčije in Madžarske (vsaka dobrih 800 tisoč litrov). Iz-
voz je v letu 2014 dosegel 7,6 mio litrov, največ v Nemčijo (2,4 mio litrov),
