Page 118 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 118
Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa
ska načela, ki so še pred časom veljala kot nedotakljiva. To seveda ne po-
meni, da za razreševanje nastale situacije zadostuje opustiti načela, ki so
v preteklosti organizacijam omogočala doseganje uspešnosti in učinko-
vitosti. Rešitev je potrebno poiskati v prilagoditvi in dopolnitvi teh na-
čel. Drugače povedano – če želimo, da organizacija vzpostavi in vzdržuje
konkurenčno prednost, moramo že vpeljana načela prilagoditi ali dopol-
niti z novimi. Slednje velja tudi v primeru razumevanja pomena dualnosti
za uspešnost organizacije in njihovega obvladovanja. Vprašanje dualnosti
v organizaciji so raziskovalci organizacije prepoznali že veliko let nazaj,
vendar so bili tedaj prepričani, da je njihovo obvladovanje odvisno od
vodij samih, ki naj se odločijo za uveljavitev enega izmed polov dualnosti
in nato dosledno ohranjajo zavezo sprejeti odločitvi. Pa vendar organiza-
cija dolgoročno ne more obstati, če nima razvoja, če ne išče in ne razvija
118 novih temeljnih zmožnosti, proizvodov, procesov in poslovnih modelov,
če se torej ne spreminja, na drugi strani pa ta razvoj ni možen brez kratko-
ročne učinkovitosti in ustreznega denarnega toka. Drug primer, ki kaže
na potrebo po preseganju koncepta »ali ali«, je sposobnost organizaci-
je, da preživi v zanjo neugodnih okoliščinah. O uspešnosti in učinkovi-
tosti organizacije lahko govorimo takrat, ko ta zmore prehajati preko raz-
ličnih konjunkturnih sprememb v poslovnem okolju in pri tem ohranja
svojo konkurenčno prednost oziroma ne utrpi posledic, ki bi lahko bist
veno vplivale na njeno uspešnost. Ta sposobnost preživetja organizacije se
izkazuje kot odpornost (angl. resilience), pri čemer odpornost predstavlja
sposobnost (zmožnost) sistema (organizacije), da nadaljuje s svojim de-
lom in se dalje razvija tudi, ko je podvržen stresnim razmeram ali neugo-
dnim okoliščinam. Te organizacije niso le prilagodljive, odporne in robu-
stne, šokov in naključnih dogodkov ne prenašajo zgolj uspešno, ampak
imajo od njih dejansko tudi koristi. Tovrstne organizacije, ki se ne sesu-
jejo ob nepredvidljivih dogodkih, potrebujejo dovolj notranje prilagodlji-
vosti, da se lahko znajdejo tudi v okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo
predvideti. Takšne sposobnosti organizacija, ki sledi konceptu »ali ali«
(se specializira), težko razvije, saj optimalno razvije enega izmed polov
dualnosti, medtem ko t. i. prelomne spremembe zahtevajo sposobnost hi-
trega prehajanja med nasprotujočima si, vendar soodvisnima poloma. Vse
to zmore le management, ki sledi konceptu »in in«.
Vendar dualnosti ne karakterizira le soobstoj nasprotij v nekakšnem
statičnem ravnovesju, ampak tudi dinamičen medsebojni vpliv obeh po-
lov, ki ga »ne razrešujemo«, ampak ga obvladujemo. Ta misel je v pre-
cejšnjem razkoraku s tem, kar je še nedolgo nazaj veljalo kot prevladujoča
managerska paradigma in je temeljilo na konceptu »ali ali«. Ob predpo-
ska načela, ki so še pred časom veljala kot nedotakljiva. To seveda ne po-
meni, da za razreševanje nastale situacije zadostuje opustiti načela, ki so
v preteklosti organizacijam omogočala doseganje uspešnosti in učinko-
vitosti. Rešitev je potrebno poiskati v prilagoditvi in dopolnitvi teh na-
čel. Drugače povedano – če želimo, da organizacija vzpostavi in vzdržuje
konkurenčno prednost, moramo že vpeljana načela prilagoditi ali dopol-
niti z novimi. Slednje velja tudi v primeru razumevanja pomena dualnosti
za uspešnost organizacije in njihovega obvladovanja. Vprašanje dualnosti
v organizaciji so raziskovalci organizacije prepoznali že veliko let nazaj,
vendar so bili tedaj prepričani, da je njihovo obvladovanje odvisno od
vodij samih, ki naj se odločijo za uveljavitev enega izmed polov dualnosti
in nato dosledno ohranjajo zavezo sprejeti odločitvi. Pa vendar organiza-
cija dolgoročno ne more obstati, če nima razvoja, če ne išče in ne razvija
118 novih temeljnih zmožnosti, proizvodov, procesov in poslovnih modelov,
če se torej ne spreminja, na drugi strani pa ta razvoj ni možen brez kratko-
ročne učinkovitosti in ustreznega denarnega toka. Drug primer, ki kaže
na potrebo po preseganju koncepta »ali ali«, je sposobnost organizaci-
je, da preživi v zanjo neugodnih okoliščinah. O uspešnosti in učinkovi-
tosti organizacije lahko govorimo takrat, ko ta zmore prehajati preko raz-
ličnih konjunkturnih sprememb v poslovnem okolju in pri tem ohranja
svojo konkurenčno prednost oziroma ne utrpi posledic, ki bi lahko bist
veno vplivale na njeno uspešnost. Ta sposobnost preživetja organizacije se
izkazuje kot odpornost (angl. resilience), pri čemer odpornost predstavlja
sposobnost (zmožnost) sistema (organizacije), da nadaljuje s svojim de-
lom in se dalje razvija tudi, ko je podvržen stresnim razmeram ali neugo-
dnim okoliščinam. Te organizacije niso le prilagodljive, odporne in robu-
stne, šokov in naključnih dogodkov ne prenašajo zgolj uspešno, ampak
imajo od njih dejansko tudi koristi. Tovrstne organizacije, ki se ne sesu-
jejo ob nepredvidljivih dogodkih, potrebujejo dovolj notranje prilagodlji-
vosti, da se lahko znajdejo tudi v okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo
predvideti. Takšne sposobnosti organizacija, ki sledi konceptu »ali ali«
(se specializira), težko razvije, saj optimalno razvije enega izmed polov
dualnosti, medtem ko t. i. prelomne spremembe zahtevajo sposobnost hi-
trega prehajanja med nasprotujočima si, vendar soodvisnima poloma. Vse
to zmore le management, ki sledi konceptu »in in«.
Vendar dualnosti ne karakterizira le soobstoj nasprotij v nekakšnem
statičnem ravnovesju, ampak tudi dinamičen medsebojni vpliv obeh po-
lov, ki ga »ne razrešujemo«, ampak ga obvladujemo. Ta misel je v pre-
cejšnjem razkoraku s tem, kar je še nedolgo nazaj veljalo kot prevladujoča
managerska paradigma in je temeljilo na konceptu »ali ali«. Ob predpo-
