Page 18 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa
tibilnosti (Poole in Van de Ven 1989, 563). Enako mnenje zasledimo tudi
pri M. W. Lewis (2000, 760), ki pravi: »'Paradoks' opisuje nasprotujoče si,
vendar medsebojno povezane elemente – elemente, ki se zdijo logični sami
zase, vendar absurdni in neracionalni, ko se pojavijo skupaj.« Navedeno
velja tudi za dualnosti, le da v tem primeru poleg kontradikcije in neodvi-
snosti poudarjamo tudi soodvisnost polov.
Utemeljitev tega najdemo v dejstvu, da imata pola nasprotujoče si
lastnosti. Posledično zaradi nasprotne si usmeritve med njima prihaja do
napetosti, ker je, kot pravi Ramirez (2012, 59–60), »s stališča paradoksa
/.../ ta osnovan na ideji, da v vsakem pogledu realnosti obstajajo nasprotu-
joče si sile, katerih soočenje se prej ali slej razvije v nov ali specifičen vidik, ki
bo spet razvil nove nasprotujoče si sile in bo z ohranjanjem nekaterih zna-
čilnosti prvotne situacije pokazal značilnosti, ki so odvisne od procesa.« Za-
18 radi napetosti, ki se ustvari med poloma, se lahko dotična organizacijska
značilnost razvije v novo konstruktivno konfiguracijo ali pa v lastno de-
strukcijo (Ramirez 2012, 61). Tudi Dittrich idr. (2006, 792) dualnosti po-
vezujejo s protislovjem, z inkonsistenco in inkongruenco, ki se navezuje
na napetosti oziroma nasprotujoča si težišča.
Področje raziskovanja managementa dualnosti temelji na treh podre-
jenih področjih (Schad idr. 2016, 7–8):
– osnovne značilnosti dualnosti (vključuje tipe dualnosti in raz-
merje med dualnostmi),
– pristop k dualnosti (vključuje individualni in kolektivni pri-
stop),
– vpliv dualnosti (vključuje rezultate in dinamiko dualnosti).
Pomen dualnosti je v tem, da v okviru medsebojnega razmerja med
poloma lahko zelo učinkovito izpostavimo enega izmed polov na način,
da poudarimo njegovo neskladnost z nasprotnim polom (Pina e Cunha,
Rego in Vaccaro 2014, 443). Tekom vsakodnevnih dejavnosti, ki se doga-
jajo v organizaciji, se pola medsebojno stimulirata v smislu njune uvelja-
vitve oziroma, lahko bi rekli, njune utrditve (Birkinshaw in Gupta 2013,
293; Collinson 2014, 41), kar sproža gibanje, ki teži k dolgoročnemu di-
namičnemu ravnotežju. Kratkoročno se to praviloma kaže kot neravno-
težje, v katerem en pol prevladuje nad drugim (Pina e Cunha, Rego in
Vaccaro 2014, 451). Management dualnosti naj bi torej iskal »rešitev« v
dolgoročnem dinamičnem ravnotežju in ne v statičnem ravnotežju (Bar-
tunek in Rynes 2014, 1189), ker slednje lahko zagotavlja kratkoročni us-
peh (kot nam potrjuje npr. raziskava raziskovalcev Popadićeve, Černe-
tibilnosti (Poole in Van de Ven 1989, 563). Enako mnenje zasledimo tudi
pri M. W. Lewis (2000, 760), ki pravi: »'Paradoks' opisuje nasprotujoče si,
vendar medsebojno povezane elemente – elemente, ki se zdijo logični sami
zase, vendar absurdni in neracionalni, ko se pojavijo skupaj.« Navedeno
velja tudi za dualnosti, le da v tem primeru poleg kontradikcije in neodvi-
snosti poudarjamo tudi soodvisnost polov.
Utemeljitev tega najdemo v dejstvu, da imata pola nasprotujoče si
lastnosti. Posledično zaradi nasprotne si usmeritve med njima prihaja do
napetosti, ker je, kot pravi Ramirez (2012, 59–60), »s stališča paradoksa
/.../ ta osnovan na ideji, da v vsakem pogledu realnosti obstajajo nasprotu-
joče si sile, katerih soočenje se prej ali slej razvije v nov ali specifičen vidik, ki
bo spet razvil nove nasprotujoče si sile in bo z ohranjanjem nekaterih zna-
čilnosti prvotne situacije pokazal značilnosti, ki so odvisne od procesa.« Za-
18 radi napetosti, ki se ustvari med poloma, se lahko dotična organizacijska
značilnost razvije v novo konstruktivno konfiguracijo ali pa v lastno de-
strukcijo (Ramirez 2012, 61). Tudi Dittrich idr. (2006, 792) dualnosti po-
vezujejo s protislovjem, z inkonsistenco in inkongruenco, ki se navezuje
na napetosti oziroma nasprotujoča si težišča.
Področje raziskovanja managementa dualnosti temelji na treh podre-
jenih področjih (Schad idr. 2016, 7–8):
– osnovne značilnosti dualnosti (vključuje tipe dualnosti in raz-
merje med dualnostmi),
– pristop k dualnosti (vključuje individualni in kolektivni pri-
stop),
– vpliv dualnosti (vključuje rezultate in dinamiko dualnosti).
Pomen dualnosti je v tem, da v okviru medsebojnega razmerja med
poloma lahko zelo učinkovito izpostavimo enega izmed polov na način,
da poudarimo njegovo neskladnost z nasprotnim polom (Pina e Cunha,
Rego in Vaccaro 2014, 443). Tekom vsakodnevnih dejavnosti, ki se doga-
jajo v organizaciji, se pola medsebojno stimulirata v smislu njune uvelja-
vitve oziroma, lahko bi rekli, njune utrditve (Birkinshaw in Gupta 2013,
293; Collinson 2014, 41), kar sproža gibanje, ki teži k dolgoročnemu di-
namičnemu ravnotežju. Kratkoročno se to praviloma kaže kot neravno-
težje, v katerem en pol prevladuje nad drugim (Pina e Cunha, Rego in
Vaccaro 2014, 451). Management dualnosti naj bi torej iskal »rešitev« v
dolgoročnem dinamičnem ravnotežju in ne v statičnem ravnotežju (Bar-
tunek in Rynes 2014, 1189), ker slednje lahko zagotavlja kratkoročni us-
peh (kot nam potrjuje npr. raziskava raziskovalcev Popadićeve, Černe-
