Page 363 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 363
repertoarna analiza ljubljanskega opernega uprizarjanja ...
Opere, kakršno je prevladovalo že v času »zlate dobe« slovenske opere v le-
tih Poličevega predvojnega ravnateljevanja (1925–1939).15 Tako je bila vsako
leto praviloma izvedena ena slovenska opera, enkrat letno se je ansambel
preizkusil tudi s kakšnim sodobnejšim delom ali opero iz »težjega« nem-
škega repertoarja, ruske opere pa so bile popolnoma uravnotežene s fran-
coskimi, medtem ko je vse bolj jasno »zmagoval« italijanski belcantistični
in veristični repertoar. Seveda se Voduškovi izbori ne morejo kosati s pred-
vojnimi Poličevimi: skorajda popolnoma umanjka stik s sodobno svetov-
no operno ustvarjalnostjo,16 kar gre sicer deloma povezovati tudi s siceršnjo
splošno krizo opere, plaho pa je tudi spogledovanje s težjim nemškim re-
pertoarjem (Richard Wagner, Richard Strauss) – v petdesetih letih je od
Wagnerjevih del izveden le Večni mornar, Richard Strauss pa je zastopan z
operama Kavalir z rožo in Ariadna na Naxosu, zato se velja vprašati, zakaj
nista bila na sporedu Saloma in Elektra.
Nenavaden se zdi tudi pregled tistih redkih sodobnejših del, ki jih je
ljubljanska Opera izvedla v petdesetih letih. Med te lahko uvrstimo Suter-
meistrovo opero Romeo in Julia (sezona 1951–1952), Brittnovo obdelavo Be-
raško opero (sezona 1952–1953), Egkovo delo Revizor (sezona 1959–1960), dva
baleta avstrijskega skladatelja Gottfrieda von Einema (sezoni 1956–1957 in
1959–1960), Menottijevo opero Amelija gre na ples (sezona 1959–1960) in
Martinůjevo Ženitev (sezona 1955–1956). Analiza izvedb sodobnejših oper
po sezonah nam pokaže, da večje število aktualnejših predstav sovpada z
začetkom ravnateljevanja Demetrija Žebreta (1958–1968) – prva Žebretova
sezona je bila kar preveč enostransko »italijansko« pobarvana, zaradi če-
sar si je mogoče predstavljati, da je Žebre verjetno deloma prevzel še Šva-
rov načrt, že naslednje leto pa je sledila prava eksplozija sodobnega: v sezoni
1959/60 je ljubljanska opera tako izvedla Janáčkovo opero Iz mrtvega doma,
15 Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere«.
16 Samo leto po svetovni premieri Ljubljana že gleda Křenekovo opero Jonny spielt auf
(Jonny svira; sezona 1928–1929), operni oratorij Oedipus Rex Stravinskega (prav
tako sezona 1928–1929) in Šostakovičevo opero Katerina Izmailova (Katarina Iz-
majlova; sezona 1935–1936), z dveletno zamudo se uprizarja Respighijeva opera La
Fiamma (Plamen; sezona 1936–1937), tri leta pa svoji premieri občinstvo spozna De-
lannoyevo deloma že po Honeggerjevih zgledih ukrojeno opero Damski lovec, štiri
leta pa ločijo svetovno in ljubljansko premiero Weillovega dela Der Zar lässt sich pho-
tographieren (Car se da fotografirati), medtem ko je bila opera Car Kaloân (Car Ka-
lojan; sezona 1936–1937) bolgarskega skladatelja Panča Vladigerova izvedena istega
leta, kot je bila krstna izvedba. Ob bok tem delom pa gre postaviti tudi nova sloven-
ska dela, saj sta tako Kogoj s svojimi Črnimi maskami (sezona 1928–1929) kot tudi
Bravničar s Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski ustvarila slogovno sodobni in aktu-
alni deli.
361
Opere, kakršno je prevladovalo že v času »zlate dobe« slovenske opere v le-
tih Poličevega predvojnega ravnateljevanja (1925–1939).15 Tako je bila vsako
leto praviloma izvedena ena slovenska opera, enkrat letno se je ansambel
preizkusil tudi s kakšnim sodobnejšim delom ali opero iz »težjega« nem-
škega repertoarja, ruske opere pa so bile popolnoma uravnotežene s fran-
coskimi, medtem ko je vse bolj jasno »zmagoval« italijanski belcantistični
in veristični repertoar. Seveda se Voduškovi izbori ne morejo kosati s pred-
vojnimi Poličevimi: skorajda popolnoma umanjka stik s sodobno svetov-
no operno ustvarjalnostjo,16 kar gre sicer deloma povezovati tudi s siceršnjo
splošno krizo opere, plaho pa je tudi spogledovanje s težjim nemškim re-
pertoarjem (Richard Wagner, Richard Strauss) – v petdesetih letih je od
Wagnerjevih del izveden le Večni mornar, Richard Strauss pa je zastopan z
operama Kavalir z rožo in Ariadna na Naxosu, zato se velja vprašati, zakaj
nista bila na sporedu Saloma in Elektra.
Nenavaden se zdi tudi pregled tistih redkih sodobnejših del, ki jih je
ljubljanska Opera izvedla v petdesetih letih. Med te lahko uvrstimo Suter-
meistrovo opero Romeo in Julia (sezona 1951–1952), Brittnovo obdelavo Be-
raško opero (sezona 1952–1953), Egkovo delo Revizor (sezona 1959–1960), dva
baleta avstrijskega skladatelja Gottfrieda von Einema (sezoni 1956–1957 in
1959–1960), Menottijevo opero Amelija gre na ples (sezona 1959–1960) in
Martinůjevo Ženitev (sezona 1955–1956). Analiza izvedb sodobnejših oper
po sezonah nam pokaže, da večje število aktualnejših predstav sovpada z
začetkom ravnateljevanja Demetrija Žebreta (1958–1968) – prva Žebretova
sezona je bila kar preveč enostransko »italijansko« pobarvana, zaradi če-
sar si je mogoče predstavljati, da je Žebre verjetno deloma prevzel še Šva-
rov načrt, že naslednje leto pa je sledila prava eksplozija sodobnega: v sezoni
1959/60 je ljubljanska opera tako izvedla Janáčkovo opero Iz mrtvega doma,
15 Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere«.
16 Samo leto po svetovni premieri Ljubljana že gleda Křenekovo opero Jonny spielt auf
(Jonny svira; sezona 1928–1929), operni oratorij Oedipus Rex Stravinskega (prav
tako sezona 1928–1929) in Šostakovičevo opero Katerina Izmailova (Katarina Iz-
majlova; sezona 1935–1936), z dveletno zamudo se uprizarja Respighijeva opera La
Fiamma (Plamen; sezona 1936–1937), tri leta pa svoji premieri občinstvo spozna De-
lannoyevo deloma že po Honeggerjevih zgledih ukrojeno opero Damski lovec, štiri
leta pa ločijo svetovno in ljubljansko premiero Weillovega dela Der Zar lässt sich pho-
tographieren (Car se da fotografirati), medtem ko je bila opera Car Kaloân (Car Ka-
lojan; sezona 1936–1937) bolgarskega skladatelja Panča Vladigerova izvedena istega
leta, kot je bila krstna izvedba. Ob bok tem delom pa gre postaviti tudi nova sloven-
ska dela, saj sta tako Kogoj s svojimi Črnimi maskami (sezona 1928–1929) kot tudi
Bravničar s Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski ustvarila slogovno sodobni in aktu-
alni deli.
361
