Page 423 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 423
povzetki
delovala kot kino, po vojni pa je bila najprej nadomestni prostor za uničeno
dunajsko državno opero, dokler ni v sezoni 1946/47 spet postala samostoj-
na. Vsekakor je bila več let (pod skupnim vodstvom) tudi neke vrste podru-
žnica dunajske državne opere. Ko je leta 1998 dokončno postala neodvisna,
je ljudska opera poudarila pripadnost Dunaju in zelo pronicljivo gojila ope-
reto ter s tem spet pokazala svojo posebno domačo, morda celo „nacional-
no“ (trenutno vsekakor avstrijsko) usmerjenost.
Ključne besede: Dunajska Ljudska opera, antisemitizem, nemški nacionali-
zem, dunajski Kaiser-Jubiläums-Stadttheater
Darja Koter
Ciril Debevec – prvi poklicni operni režiser na Slovenskem
Slovensko gledališče v Ljubljani je v svoji najzgodnejši institucionalni dobi
skladno s prakso uprizarjalo raznolika glasbeno-gledališka dela, ki so od
posameznika pogosto zahtevala tako igralske kot pevske sposobnosti. An-
sambel se je začel dosledneje profilirati na operno in/ali operetno zasedbo
šele po letu 1925, ko je položaj ravnatelja ljubljanske Opere prevzel Mirko
Polič. Skladno z izobraževalnim sistemom in ukoreninjeno prakso so glas-
bene predstave režirali gledališki režiserji, praviloma zaposleni v dramskem
ansamblu, vendar se je od njih pričakovalo, da so občasno vodili glasbeno-
-gledališke predstave. V prvem desetletju po prvi svetovni vojni je bil kot
režiser opernih predstav največkrat angažiran evropsko razgledani Osip
Šest, ki je postopoma uvajal sodobnejše režijske prijeme. Po letu 1930 so te
naloge občasno opravljali njegovi mlajši kolegi, Ciril Debevec, Bratko Kreft
in Bojan Stupica. Za profesionalizacijo operne režije na Slovenskem je naj-
zaslužnejši Ciril Debevec (1903–1973), diplomant praške Deutsche Akade-
mie für Musik und darstellende Kunst, ki je študiral še s filozofijo in glasbo
ter se miselno navdušil nad ekspresionizmom. S sezono 1928/29 se je zače-
la njegova uspešna pot režiserja ljubljanske Drame. Prepričal je z izvirnimi
interpretacijami najsodobnejših knjižnih del, globino dialogov, poudarja-
njem miselnih vsebin ter izogibanjem plehki odrski privlačnosti. Ko je sre-
di 30. let ob mlajših kolegih svoje prvenstvo v Drami izgubljal, se je leta 1939
poklicno posvetil operni režiji. Kot prvi operni »šef režiser« na Slovenskem
je uvedel bistvene novosti in sodobne pristope uprizarjanja, poudarjal moč
besede in igralski talent ter pomembno dvignil raven operne igre, za katero
je imel zasluge tudi kot učitelj igralstva opernih pevcev na ljubljanskem Dr-
žavnem konservatoriju in nato na Glasbeni akademiji. S poudarjanjem du-
hovne in glasbene vsebine, z zahtevo po razločni in prepričljivo podani péti
421
delovala kot kino, po vojni pa je bila najprej nadomestni prostor za uničeno
dunajsko državno opero, dokler ni v sezoni 1946/47 spet postala samostoj-
na. Vsekakor je bila več let (pod skupnim vodstvom) tudi neke vrste podru-
žnica dunajske državne opere. Ko je leta 1998 dokončno postala neodvisna,
je ljudska opera poudarila pripadnost Dunaju in zelo pronicljivo gojila ope-
reto ter s tem spet pokazala svojo posebno domačo, morda celo „nacional-
no“ (trenutno vsekakor avstrijsko) usmerjenost.
Ključne besede: Dunajska Ljudska opera, antisemitizem, nemški nacionali-
zem, dunajski Kaiser-Jubiläums-Stadttheater
Darja Koter
Ciril Debevec – prvi poklicni operni režiser na Slovenskem
Slovensko gledališče v Ljubljani je v svoji najzgodnejši institucionalni dobi
skladno s prakso uprizarjalo raznolika glasbeno-gledališka dela, ki so od
posameznika pogosto zahtevala tako igralske kot pevske sposobnosti. An-
sambel se je začel dosledneje profilirati na operno in/ali operetno zasedbo
šele po letu 1925, ko je položaj ravnatelja ljubljanske Opere prevzel Mirko
Polič. Skladno z izobraževalnim sistemom in ukoreninjeno prakso so glas-
bene predstave režirali gledališki režiserji, praviloma zaposleni v dramskem
ansamblu, vendar se je od njih pričakovalo, da so občasno vodili glasbeno-
-gledališke predstave. V prvem desetletju po prvi svetovni vojni je bil kot
režiser opernih predstav največkrat angažiran evropsko razgledani Osip
Šest, ki je postopoma uvajal sodobnejše režijske prijeme. Po letu 1930 so te
naloge občasno opravljali njegovi mlajši kolegi, Ciril Debevec, Bratko Kreft
in Bojan Stupica. Za profesionalizacijo operne režije na Slovenskem je naj-
zaslužnejši Ciril Debevec (1903–1973), diplomant praške Deutsche Akade-
mie für Musik und darstellende Kunst, ki je študiral še s filozofijo in glasbo
ter se miselno navdušil nad ekspresionizmom. S sezono 1928/29 se je zače-
la njegova uspešna pot režiserja ljubljanske Drame. Prepričal je z izvirnimi
interpretacijami najsodobnejših knjižnih del, globino dialogov, poudarja-
njem miselnih vsebin ter izogibanjem plehki odrski privlačnosti. Ko je sre-
di 30. let ob mlajših kolegih svoje prvenstvo v Drami izgubljal, se je leta 1939
poklicno posvetil operni režiji. Kot prvi operni »šef režiser« na Slovenskem
je uvedel bistvene novosti in sodobne pristope uprizarjanja, poudarjal moč
besede in igralski talent ter pomembno dvignil raven operne igre, za katero
je imel zasluge tudi kot učitelj igralstva opernih pevcev na ljubljanskem Dr-
žavnem konservatoriju in nato na Glasbeni akademiji. S poudarjanjem du-
hovne in glasbene vsebine, z zahtevo po razločni in prepričljivo podani péti
421
