Page 53 - Biloslavo, Roberto in Maja Uran Maravić, ur. 2019. Navtična industrija in trajnostni poslovni modeli: primer Slovenije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
Trajnostni poslovni model in navtična industrija 53
menijo, da se vrednost ne bi smela nanašati le na stranke in podjetje, tem-
več na vse deležnike v omrežju vrednosti. Prav tako pa Yang idr. (2017, str.
1795) opozorijo na delo Richardsona (2008), ki je predstavil splošno spre-
jet okvir za poslovne modele. Gre za ključne gradnike poslovnega modela,
ki so ponudba vrednosti (vključno s ponudbo, ciljnimi strankami in stra-
tegijami diferenciacije); ustvarjanje in posredovanje vrednosti (vključno
z viri in zmogljivostmi, organiziranostjo in s položajem v omrežju vred-
nosti); in pridobivanje vrednosti (vključno z viri prihodkov in ekonomi-
jo podjetja).
Yang idr. (2017, str. 1795) prav tako opozarjajo na delo Osterwalder-
ja in Pigneurja (2010), ki sta sicer razvila platno ali t. i. kanvas poslovne-
ga modela; slednji sicer ni poslovni model, je zgolj njegov grafični prikaz
(Yang idr., 2017). Osterwalder in Pigneur sta oblikovala devet gradnikov,
ki naj jih kanvas zajema. Z njimi implicitno opredelimo tudi gradnike po-
slovnega modela, ki so: 1) ponudba vrednosti, 2) segmenti in odjemalci, 3)
odnosi z odjemalci, 4) kanali, 5) ključni partnerji, 6) ključne dejavnosti,
7) ključni viri, 8) struktura stroškov in 9) tokovi prihodkov. Boons in Lü-
deke-Freund (2013) sta združila pristope različnih avtorjev in predlagala
generični okvir, sestavljen iz štirih elementov: ponudbe vrednosti (vred-
nost, ki je vdelana v izdelke/storitve, ki jih ponuja podjetje); nabavnih ve-
rig (odnosi z dobavitelji); uporabniškega vmesnika (odnosi s strankami)
in finančnega modela (stroški in koristi ter njihova porazdelitev med za-
interesirane strani).
Kot je prikazano v zgornjih odstavkih, se avtorji v glavnem sklicuje-
jo na devet komponent poslovnega modela Ostervalderja in Pigneurja:
segmente in odjemalce, ponudbo vrednosti, kanale, odnose z odjemalci,
tokove prihodkov, ključne vire, ključne dejavnosti, ključna partnerstva,
strukturo stroškov. Pri tem pa se odpre pomembno vprašanje – kaj sploh
je kanvas poslovnega modela? Mestoma namreč lahko zasledimo enače-
nje poslovnega modela s kanvasom oz. uporabo kanvasa kot sinonima za
poslovni model.
Kanvas poslovnega modela
Kanvas poslovnega modela je v prakso usmerjena vizualizacija ključ-
nih elementov/gradnikov poslovnega modela in njihovih odnosov. Zol-
nowski, Weis in Bohmann (2014, str. 718) navajajo, da pri razumevanju
logike reprezentacije oz. prikaza obstajata dva vidna toka, od katerih je
eden kanvas poslovnega modela. Tako je kanvas poslovnega modela »pri-
ročno« orodje za menedžerje in lastnike, ko želijo opisati, analizirati in
(ponovno) oblikovati svoje poslovne modele.
menijo, da se vrednost ne bi smela nanašati le na stranke in podjetje, tem-
več na vse deležnike v omrežju vrednosti. Prav tako pa Yang idr. (2017, str.
1795) opozorijo na delo Richardsona (2008), ki je predstavil splošno spre-
jet okvir za poslovne modele. Gre za ključne gradnike poslovnega modela,
ki so ponudba vrednosti (vključno s ponudbo, ciljnimi strankami in stra-
tegijami diferenciacije); ustvarjanje in posredovanje vrednosti (vključno
z viri in zmogljivostmi, organiziranostjo in s položajem v omrežju vred-
nosti); in pridobivanje vrednosti (vključno z viri prihodkov in ekonomi-
jo podjetja).
Yang idr. (2017, str. 1795) prav tako opozarjajo na delo Osterwalder-
ja in Pigneurja (2010), ki sta sicer razvila platno ali t. i. kanvas poslovne-
ga modela; slednji sicer ni poslovni model, je zgolj njegov grafični prikaz
(Yang idr., 2017). Osterwalder in Pigneur sta oblikovala devet gradnikov,
ki naj jih kanvas zajema. Z njimi implicitno opredelimo tudi gradnike po-
slovnega modela, ki so: 1) ponudba vrednosti, 2) segmenti in odjemalci, 3)
odnosi z odjemalci, 4) kanali, 5) ključni partnerji, 6) ključne dejavnosti,
7) ključni viri, 8) struktura stroškov in 9) tokovi prihodkov. Boons in Lü-
deke-Freund (2013) sta združila pristope različnih avtorjev in predlagala
generični okvir, sestavljen iz štirih elementov: ponudbe vrednosti (vred-
nost, ki je vdelana v izdelke/storitve, ki jih ponuja podjetje); nabavnih ve-
rig (odnosi z dobavitelji); uporabniškega vmesnika (odnosi s strankami)
in finančnega modela (stroški in koristi ter njihova porazdelitev med za-
interesirane strani).
Kot je prikazano v zgornjih odstavkih, se avtorji v glavnem sklicuje-
jo na devet komponent poslovnega modela Ostervalderja in Pigneurja:
segmente in odjemalce, ponudbo vrednosti, kanale, odnose z odjemalci,
tokove prihodkov, ključne vire, ključne dejavnosti, ključna partnerstva,
strukturo stroškov. Pri tem pa se odpre pomembno vprašanje – kaj sploh
je kanvas poslovnega modela? Mestoma namreč lahko zasledimo enače-
nje poslovnega modela s kanvasom oz. uporabo kanvasa kot sinonima za
poslovni model.
Kanvas poslovnega modela
Kanvas poslovnega modela je v prakso usmerjena vizualizacija ključ-
nih elementov/gradnikov poslovnega modela in njihovih odnosov. Zol-
nowski, Weis in Bohmann (2014, str. 718) navajajo, da pri razumevanju
logike reprezentacije oz. prikaza obstajata dva vidna toka, od katerih je
eden kanvas poslovnega modela. Tako je kanvas poslovnega modela »pri-
ročno« orodje za menedžerje in lastnike, ko želijo opisati, analizirati in
(ponovno) oblikovati svoje poslovne modele.
