Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 119
CVETKA HED@ET TÓTH
Kot da bi navzočnost zgodovine znotraj filozofije vsaj deloma
spet pomenila pritegnitev religije, od katere se je filozofija nekoč
želela tako zelo osvoboditi. Reflektirati zgodovino v filozofiji očitno
pomeni vsaj deloma vztrajati pri razodetju, ki bo vedno povezano z
odrešenjskim vidikom – pa če je to filozofom všeč ali ne. Tudi filo
zofija vsebuje kaj kerigmatičnega, tj. oznanjevalnega, toda s tem sebe
ne ukinja po znanem marksističnem vzoru. Eksistencialistična na
ravnanost Tillichove misli prevladuje tok njegovih razmišljanj tudi
takrat, ko pravi, da povzema nekatere Marxove izsledke in se priznava
celo za religioznega socialista.
Kolikor bolj je neka misel povezana s konkretno zgodovino in z
vsem, kar se v njej dogaja, toliko bolj po Tillichu razvija čut za kaj
religioznega, vendar je to zdaj z vsem religija od spodaj.
Eden izmed zelo pomembnih vidikov za takšno dejstvo je izguba
smisla v sodobnem življenju. Reflektirati to izgubo po Tillichu pomeni
imeti vsaj kanček čuta za religiozno dojemanje, ki si z ničimer več ne
dovoli predpisovati dokončno določenega predmetnega obm očja. Še
v stilu moderne umetnosti in njenih upodobitvah se po Tillichu kaže
»strastno in pogosto tragično iskanje smisla življenja, v času, kjer je
dimenzija globine zakrita«.47 S svojo filozofijo religije Tillich odkriva
religioznost na področjih, ki že zelo dolgo ne veljajo za religiozna ali
ki celo gradijo na nekakšni deklarirani antirelig ioznosti. Od tod trd
itev: »Moderna umetnost in filozofija nista religiozni v ožjem smislu
besede; toda religiozna vprašanja so v njima postavljena bolj radikalno
in tehtno kot v t. i. religiozni literaturi.«48 Obe namreč glasno in s
svojo simbolno govorico izgovarjata vprašanja in podajata odgovore,
ki izhajajo samó iz povsem stvarnih razsežnosti bivajočega. S svojo
filozofijo religije in filozofsko teologijo je Tillich v bistvu podal logos
o takšnem pristopu.
47 Prav tam, str. 48.
48 Prav tam.
117
Kot da bi navzočnost zgodovine znotraj filozofije vsaj deloma
spet pomenila pritegnitev religije, od katere se je filozofija nekoč
želela tako zelo osvoboditi. Reflektirati zgodovino v filozofiji očitno
pomeni vsaj deloma vztrajati pri razodetju, ki bo vedno povezano z
odrešenjskim vidikom – pa če je to filozofom všeč ali ne. Tudi filo
zofija vsebuje kaj kerigmatičnega, tj. oznanjevalnega, toda s tem sebe
ne ukinja po znanem marksističnem vzoru. Eksistencialistična na
ravnanost Tillichove misli prevladuje tok njegovih razmišljanj tudi
takrat, ko pravi, da povzema nekatere Marxove izsledke in se priznava
celo za religioznega socialista.
Kolikor bolj je neka misel povezana s konkretno zgodovino in z
vsem, kar se v njej dogaja, toliko bolj po Tillichu razvija čut za kaj
religioznega, vendar je to zdaj z vsem religija od spodaj.
Eden izmed zelo pomembnih vidikov za takšno dejstvo je izguba
smisla v sodobnem življenju. Reflektirati to izgubo po Tillichu pomeni
imeti vsaj kanček čuta za religiozno dojemanje, ki si z ničimer več ne
dovoli predpisovati dokončno določenega predmetnega obm očja. Še
v stilu moderne umetnosti in njenih upodobitvah se po Tillichu kaže
»strastno in pogosto tragično iskanje smisla življenja, v času, kjer je
dimenzija globine zakrita«.47 S svojo filozofijo religije Tillich odkriva
religioznost na področjih, ki že zelo dolgo ne veljajo za religiozna ali
ki celo gradijo na nekakšni deklarirani antirelig ioznosti. Od tod trd
itev: »Moderna umetnost in filozofija nista religiozni v ožjem smislu
besede; toda religiozna vprašanja so v njima postavljena bolj radikalno
in tehtno kot v t. i. religiozni literaturi.«48 Obe namreč glasno in s
svojo simbolno govorico izgovarjata vprašanja in podajata odgovore,
ki izhajajo samó iz povsem stvarnih razsežnosti bivajočega. S svojo
filozofijo religije in filozofsko teologijo je Tillich v bistvu podal logos
o takšnem pristopu.
47 Prav tam, str. 48.
48 Prav tam.
117
