Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 120
Violeta Vladimira Mesari~
PAUL TILLICH KOT VOJA[KI PRIDIGAR
UVOD
Paula Tillicha poznajo danes teologi in filozofi z vsega sveta, znan
je tako v Nemčiji kot tudi v Ameriki. O tem, da je Paul Tillich v času
prve svetovne vojne (1914–1918) bil tudi vojaški pridigar, kar je v veliki
meri vplivalo na vse njegovo nadaljnje razmišljanje in delovanje, pa se
govori nekoliko manj.
O čem je Tillich razmišljal tik pred vojno, nazorno govori njegova
pridiga iz leta 1913, objavljena z naslovom O osamljenosti, ki jo je pov
edal cerkvenemu občestvu v Moabitski cerkvi v Berlinu. »Prostor, kjer
se odigrava sveta podoba duše, če hrepeni po družbi, da bi se izognila
osamljenosti … to je hrepenenje, izogniti se osamljenosti. Nekaj pre
tresljivega je v tem nemiru duše, žgoča ljubezen, ki želi biti eno s tem,
kar ljubi in se mu je pripravljena povsem odpreti do svojih najbolj
notranjih globin …« (Tillich, 1972:64.) V tem smislu tudi nadaljuje:
»Vsi smo zelo osamljeni in tudi moramo biti; kajti če bi se poskušali
osamljenosti povsem izogniti, bi bili še bolj osamljeni. Nujnost
osamljenosti je hkrati dolžnost do osamljenosti. ’Gospod, nobenega
človeka nimam!’ – to je pretresljiv klic vseh nas, klic notranje osam
ljenosti!« (Tillich, 1972:67.)
Ob teh njegovih besedah dobimo vsaj delno razlago, zakaj se je
odločil za svoje nevarno poslanstvo vojaškega pridigarja. Kot mnogi
drugi je Tillich že prav na začetku vojne (1914) prostovoljno odšel na
fronto v Francijo, kjer je bil neposredno izpostavljen izkušnji »pošast
ne realnosti« smrti in uničevanja in je svoje poslanstvo opravljal do
konca vojne leta 1918 (Wehr, 1998:13). O tem, da bo vojna trajalo
118
PAUL TILLICH KOT VOJA[KI PRIDIGAR
UVOD
Paula Tillicha poznajo danes teologi in filozofi z vsega sveta, znan
je tako v Nemčiji kot tudi v Ameriki. O tem, da je Paul Tillich v času
prve svetovne vojne (1914–1918) bil tudi vojaški pridigar, kar je v veliki
meri vplivalo na vse njegovo nadaljnje razmišljanje in delovanje, pa se
govori nekoliko manj.
O čem je Tillich razmišljal tik pred vojno, nazorno govori njegova
pridiga iz leta 1913, objavljena z naslovom O osamljenosti, ki jo je pov
edal cerkvenemu občestvu v Moabitski cerkvi v Berlinu. »Prostor, kjer
se odigrava sveta podoba duše, če hrepeni po družbi, da bi se izognila
osamljenosti … to je hrepenenje, izogniti se osamljenosti. Nekaj pre
tresljivega je v tem nemiru duše, žgoča ljubezen, ki želi biti eno s tem,
kar ljubi in se mu je pripravljena povsem odpreti do svojih najbolj
notranjih globin …« (Tillich, 1972:64.) V tem smislu tudi nadaljuje:
»Vsi smo zelo osamljeni in tudi moramo biti; kajti če bi se poskušali
osamljenosti povsem izogniti, bi bili še bolj osamljeni. Nujnost
osamljenosti je hkrati dolžnost do osamljenosti. ’Gospod, nobenega
človeka nimam!’ – to je pretresljiv klic vseh nas, klic notranje osam
ljenosti!« (Tillich, 1972:67.)
Ob teh njegovih besedah dobimo vsaj delno razlago, zakaj se je
odločil za svoje nevarno poslanstvo vojaškega pridigarja. Kot mnogi
drugi je Tillich že prav na začetku vojne (1914) prostovoljno odšel na
fronto v Francijo, kjer je bil neposredno izpostavljen izkušnji »pošast
ne realnosti« smrti in uničevanja in je svoje poslanstvo opravljal do
konca vojne leta 1918 (Wehr, 1998:13). O tem, da bo vojna trajalo
118
