Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 123
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^
Prostor za bogoslužje je bil odvisen od zagotovitve varnosti za vo
jake in njej se je prilagajal tudi čas božjih služb. Če je bilo bogos lužje
na prostem, se je to praviloma vršilo pod drevesi, saj so nasprotnikova
letala neprestano preletavala in bombardirala vse pod seboj. V kolikor
je možno, pa so obredi potekali v cerkvi ali pa celo na skednju. Med
napadi bogoslužij ni bilo mogoče opravljati, razen če je na pomoč
priskočila narava in se je vojska lahko zatekla v kakšno skalno votlino
in tam našla zavetje pred nasprotnikovim obstreljevanjem. »Do sedaj
sem opravil pet bogoslužij v skalnih votlinah in lahko le rečem, da
so bila ena najbolj čustvenih; tudi takrat, ko so v ozadju votline stali
konji in je prasketal ogenj. ’Kot prvi kristjani,’ je rekel neki častnik,
ki je posebej skrbel za beli oltar, razpelo in sveče ter s tem za estetski
in obredni del bogoslužja. K posebnemu vzdušju pa je vplivala tudi
akustika in seveda polmrak ob svetlobi, ki jo je dajal ogenj.« (Tillich,
1972:72.)
Posebnega pomena so bile pobožnosti, ki so potekale praktično
na bojišču takoj za strelskimi jarki ali zaklonišči. Na hitro so skli
cali proste vojake, ki so po kratki molitvi zopet odgovarjali na strele
nasprotnika. Medtem ko je Tillich opravljal molitev z manjšo sku
pino vojakov – dva do tri vojake, so nad njihovi glavami švigali streli,
a nič jih ni odvrnilo od molitve. Kot vemo iz njegovega obsežnega
življenjskega opusa, je zanj religija pomenila »čisto prevzetost z
brezpogojnim« (Tillich, 1978:101), vera sama »obrat k brezpogoj
nemu« (Tillich, 1959:331), in takšno verovanje je skušal prenašati na
svoje vojake.
Kjerkoli so potekala bogoslužja, zmeraj je bilo vse pripravljeno
z veliko mero ljubezni do človeka. Poseben pomen za vojake so
imeli pogovori, ki so velikokrat trajali dolgo v noč. Tudi častniki,
s katerimi je Tillich velikokrat prenočeval v votlinah, so bili veseli
njegove družbe, saj je velikokrat to bila edina priložnost za pogo
vor se z nek om, ki je navzoč samo in prav zaradi človeka. Bolj ko je
človek na odg ov ornem položaju, manj ima sogovornikov; občutek
osamljen osti je pri teh ljudeh še večji. Odrešenjski vidik krščanstva je
videl Tillich predvsem v pojmu agape, in kriterij agape oziroma ljube-
zen pomeni »samopožrtvovalnost božanskega za človeško« (Tillich,
1972:487).
121
Prostor za bogoslužje je bil odvisen od zagotovitve varnosti za vo
jake in njej se je prilagajal tudi čas božjih služb. Če je bilo bogos lužje
na prostem, se je to praviloma vršilo pod drevesi, saj so nasprotnikova
letala neprestano preletavala in bombardirala vse pod seboj. V kolikor
je možno, pa so obredi potekali v cerkvi ali pa celo na skednju. Med
napadi bogoslužij ni bilo mogoče opravljati, razen če je na pomoč
priskočila narava in se je vojska lahko zatekla v kakšno skalno votlino
in tam našla zavetje pred nasprotnikovim obstreljevanjem. »Do sedaj
sem opravil pet bogoslužij v skalnih votlinah in lahko le rečem, da
so bila ena najbolj čustvenih; tudi takrat, ko so v ozadju votline stali
konji in je prasketal ogenj. ’Kot prvi kristjani,’ je rekel neki častnik,
ki je posebej skrbel za beli oltar, razpelo in sveče ter s tem za estetski
in obredni del bogoslužja. K posebnemu vzdušju pa je vplivala tudi
akustika in seveda polmrak ob svetlobi, ki jo je dajal ogenj.« (Tillich,
1972:72.)
Posebnega pomena so bile pobožnosti, ki so potekale praktično
na bojišču takoj za strelskimi jarki ali zaklonišči. Na hitro so skli
cali proste vojake, ki so po kratki molitvi zopet odgovarjali na strele
nasprotnika. Medtem ko je Tillich opravljal molitev z manjšo sku
pino vojakov – dva do tri vojake, so nad njihovi glavami švigali streli,
a nič jih ni odvrnilo od molitve. Kot vemo iz njegovega obsežnega
življenjskega opusa, je zanj religija pomenila »čisto prevzetost z
brezpogojnim« (Tillich, 1978:101), vera sama »obrat k brezpogoj
nemu« (Tillich, 1959:331), in takšno verovanje je skušal prenašati na
svoje vojake.
Kjerkoli so potekala bogoslužja, zmeraj je bilo vse pripravljeno
z veliko mero ljubezni do človeka. Poseben pomen za vojake so
imeli pogovori, ki so velikokrat trajali dolgo v noč. Tudi častniki,
s katerimi je Tillich velikokrat prenočeval v votlinah, so bili veseli
njegove družbe, saj je velikokrat to bila edina priložnost za pogo
vor se z nek om, ki je navzoč samo in prav zaradi človeka. Bolj ko je
človek na odg ov ornem položaju, manj ima sogovornikov; občutek
osamljen osti je pri teh ljudeh še večji. Odrešenjski vidik krščanstva je
videl Tillich predvsem v pojmu agape, in kriterij agape oziroma ljube-
zen pomeni »samopožrtvovalnost božanskega za človeško« (Tillich,
1972:487).
121
