Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 116
RAZPRAVE, [TUDIJE
Pojem nova bit pa je pojem, ki po Tillichovi ugotovitvi daje pod
lago za razumevanje zgodovine. Gre namreč za bit, ki v mnogočem
sploh omogoča zgodovinsko dogajanje, ustvarjanje novega tukaj in
zdaj, vendar v smislu višje, bolj humane kvalitete. »’Nova bit’ je bit
onkraj esence in eksistence, je bit, ki odrešuje.«37 Zato je najpravilnejši
odgovor na vprašanje po eksistencialnem vidiku biti odrešenjski, saj
gre za bit, ki še posebej v krščanskem smislu osvobaja in ozdravlja in
kot taka odpravlja odtujitev. Vendar krščanskega izročila odreševanja
Tillich nikdar ne more reševati nadzgodovinsko ali celo zunaj zgo
dovine. Zato se je moral raziti z Barthom, ki je čistost krščanstva
skušal ohranjati tako, da je pogled vse preveč usmeril navzgor, v nebo.
Tillichova misel je v primerjavi z njim kot pogled navzdol, k zemlji,
njenemu kriku.
Kmalu po izdaji prvega zvezka njegovega dela Sistematska teologija,
ki je izšlo v Ameriki leta 1951, je bil soočen z vrsto kritik, ki so
zavračale njegovo filozofsko razmišljanje o teologiji, ki naj bi bilo
Svetemu pismu tuje. Za njegove kritike je bila še posebej vprašljiva pov
ezava teologije z ontologijo, pristop, ki obravnava ontologijo na grški
način. Odklonilne ocene so šle celo tako daleč, da so mu postavljali
vprašanje, kaj imata skupnega Atene in Jeruzalem. Vendar se je Tillich,
ta svojevrstni teolog, ki je razmišljal filozofsko, zelo dobro zavedal
protislovja med svetopisemsko religijo in filozofijo v tem smislu, ker
Sveto pismo misli personalno, filozofija pa ontološko, in tega dejstva
nikakor ni omalovaževal.
Konflikt religije z ontologijo je izrazil s tole ugotovitvijo: »Središče
protiontološke drže v svetopisemski religiji je njen personalizem. V
vsaki besedi Svetega pisma se Bog razodeva kot oseba. Srečanje z njim
in pojmi, s katerimi je to srečanje opisano, so povsem personalni. Toda
kako naj potem te pojme privedemo do neke sinteze z vprašanjem
po biti? Prav to je osrednje vprašanje.«38 Po njegovem ontologija je
in tudi ostaja središče vse filozofije, vendar ne dojema personalno,
ampak »generalizira, medtem ko svetopisemska religija individual
izira«.39 Najstarejša definicija filozofije je še vedno najbolj moderna,
37 Prav tam.
38 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 149–150.
39 Prav tam, str. 158.
114
Pojem nova bit pa je pojem, ki po Tillichovi ugotovitvi daje pod
lago za razumevanje zgodovine. Gre namreč za bit, ki v mnogočem
sploh omogoča zgodovinsko dogajanje, ustvarjanje novega tukaj in
zdaj, vendar v smislu višje, bolj humane kvalitete. »’Nova bit’ je bit
onkraj esence in eksistence, je bit, ki odrešuje.«37 Zato je najpravilnejši
odgovor na vprašanje po eksistencialnem vidiku biti odrešenjski, saj
gre za bit, ki še posebej v krščanskem smislu osvobaja in ozdravlja in
kot taka odpravlja odtujitev. Vendar krščanskega izročila odreševanja
Tillich nikdar ne more reševati nadzgodovinsko ali celo zunaj zgo
dovine. Zato se je moral raziti z Barthom, ki je čistost krščanstva
skušal ohranjati tako, da je pogled vse preveč usmeril navzgor, v nebo.
Tillichova misel je v primerjavi z njim kot pogled navzdol, k zemlji,
njenemu kriku.
Kmalu po izdaji prvega zvezka njegovega dela Sistematska teologija,
ki je izšlo v Ameriki leta 1951, je bil soočen z vrsto kritik, ki so
zavračale njegovo filozofsko razmišljanje o teologiji, ki naj bi bilo
Svetemu pismu tuje. Za njegove kritike je bila še posebej vprašljiva pov
ezava teologije z ontologijo, pristop, ki obravnava ontologijo na grški
način. Odklonilne ocene so šle celo tako daleč, da so mu postavljali
vprašanje, kaj imata skupnega Atene in Jeruzalem. Vendar se je Tillich,
ta svojevrstni teolog, ki je razmišljal filozofsko, zelo dobro zavedal
protislovja med svetopisemsko religijo in filozofijo v tem smislu, ker
Sveto pismo misli personalno, filozofija pa ontološko, in tega dejstva
nikakor ni omalovaževal.
Konflikt religije z ontologijo je izrazil s tole ugotovitvijo: »Središče
protiontološke drže v svetopisemski religiji je njen personalizem. V
vsaki besedi Svetega pisma se Bog razodeva kot oseba. Srečanje z njim
in pojmi, s katerimi je to srečanje opisano, so povsem personalni. Toda
kako naj potem te pojme privedemo do neke sinteze z vprašanjem
po biti? Prav to je osrednje vprašanje.«38 Po njegovem ontologija je
in tudi ostaja središče vse filozofije, vendar ne dojema personalno,
ampak »generalizira, medtem ko svetopisemska religija individual
izira«.39 Najstarejša definicija filozofije je še vedno najbolj moderna,
37 Prav tam.
38 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 149–150.
39 Prav tam, str. 158.
114
