Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 118
RAZPRAVE, [TUDIJE
statična, ampak eksistencialno-dinamična«.45 Po tej plati jo je treba
imenovati kar eksistencialna ontologija, saj zelo kritično razmišlja o
ključnem vprašanju, kako je to, kar je, in ne samo, da je.
Torej: kakšna je kvaliteta bivajočega in ali je v tem, kar je, sploh
kakšen smisel, katerega bi se ljudje lahko oprijeli? Iz njegove že sklen
jene misli izhaja, da tu nikakor ne gre za pojmovanje eksistence zgolj
v duhu 20. stoletja, ampak za naravnanost, ki je kar najbolj povezana
s človekovim dojemanjem kot takim, dojemanjem, ki išče smisel
in globino v vsem, kar biva. S tem dobi Tillich oporo za povezavo
filozofije z religijo oziroma kako neka filozofija učinkuje ne samo
filozofsko, ampak še religiozno in teološko.
Eksistencializem kot zelo specifična filozofska usmerjenost, kat
eri je Tillich zelo sledil, v primerjavi s prejšnjimi filozofijami le bolj
izrazito poudarja povsem konkretno bivanjsko razsežnost člove
kovega odnosa do vsega, kar človek spoznava. Kolikor bolj stopa v
ospredje eksistencialna naravnanost kake filozofije, »toliko bolj se
približuje teologiji in s tem religiji«.46 Tudi za religijo velja, da kolikor
več filozofskih elementov privzema v svoje razmišljanje, toliko bolj
postaja teološka in filozofska. In kolikor bolj je teologija radikalna v
svojem postavljanju vprašanj, toliko bolj se religija približuje filozofiji.
Kolikor več preroške vsebine vsebuje filozofija, toliko bolj postaja
podobna religiji. Kot da bi s temi stališči Tillich posredno opisoval,
kako je Marxova misel učinkovala religiozno in teološko in zakaj
misli filozofov, ki sodijo v eksistencialistično filozofsko tradicijo, še
vedno učinkujejo prepričljivo, navdušujejo in prevzemajo domala
tako kot religija.
Kakšna usoda čaka filozofije, ki nosijo v sebi kaj religioznega?
Tillich bi dejal, da je vse odvisno od tega, kakšna je njihova ek
sistencialna naravnanost. Ta pa bo vedno in z vsem zavezana samo
najbolj konkretni zgodovini in povsem konkretnemu dogajanju, in
ničemur drugemu.
45 Heinz Zahrnt: Tillich als Gestalt des 20. Jahrhunderts, nav. iz Hermann Fischer
(ur.): Paul Tillich. Studie zu einer Theologie der Moderne, Athenäum, Frankfurt am
Main 1989, str. 17.
46 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 105.
116
statična, ampak eksistencialno-dinamična«.45 Po tej plati jo je treba
imenovati kar eksistencialna ontologija, saj zelo kritično razmišlja o
ključnem vprašanju, kako je to, kar je, in ne samo, da je.
Torej: kakšna je kvaliteta bivajočega in ali je v tem, kar je, sploh
kakšen smisel, katerega bi se ljudje lahko oprijeli? Iz njegove že sklen
jene misli izhaja, da tu nikakor ne gre za pojmovanje eksistence zgolj
v duhu 20. stoletja, ampak za naravnanost, ki je kar najbolj povezana
s človekovim dojemanjem kot takim, dojemanjem, ki išče smisel
in globino v vsem, kar biva. S tem dobi Tillich oporo za povezavo
filozofije z religijo oziroma kako neka filozofija učinkuje ne samo
filozofsko, ampak še religiozno in teološko.
Eksistencializem kot zelo specifična filozofska usmerjenost, kat
eri je Tillich zelo sledil, v primerjavi s prejšnjimi filozofijami le bolj
izrazito poudarja povsem konkretno bivanjsko razsežnost člove
kovega odnosa do vsega, kar človek spoznava. Kolikor bolj stopa v
ospredje eksistencialna naravnanost kake filozofije, »toliko bolj se
približuje teologiji in s tem religiji«.46 Tudi za religijo velja, da kolikor
več filozofskih elementov privzema v svoje razmišljanje, toliko bolj
postaja teološka in filozofska. In kolikor bolj je teologija radikalna v
svojem postavljanju vprašanj, toliko bolj se religija približuje filozofiji.
Kolikor več preroške vsebine vsebuje filozofija, toliko bolj postaja
podobna religiji. Kot da bi s temi stališči Tillich posredno opisoval,
kako je Marxova misel učinkovala religiozno in teološko in zakaj
misli filozofov, ki sodijo v eksistencialistično filozofsko tradicijo, še
vedno učinkujejo prepričljivo, navdušujejo in prevzemajo domala
tako kot religija.
Kakšna usoda čaka filozofije, ki nosijo v sebi kaj religioznega?
Tillich bi dejal, da je vse odvisno od tega, kakšna je njihova ek
sistencialna naravnanost. Ta pa bo vedno in z vsem zavezana samo
najbolj konkretni zgodovini in povsem konkretnemu dogajanju, in
ničemur drugemu.
45 Heinz Zahrnt: Tillich als Gestalt des 20. Jahrhunderts, nav. iz Hermann Fischer
(ur.): Paul Tillich. Studie zu einer Theologie der Moderne, Athenäum, Frankfurt am
Main 1989, str. 17.
46 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 105.
116
