Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 121
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^
dolgo in da bo imela rušilne posledice za vso Evropo, je bil Tillich
prepričan že v prvih nekaj mesecih krvavih bojev.
O njegovem duhovniškem poslanstvu ter vplivu posameznih
vojnih dogodkov nanj lahko izvemo iz Tillichovih osebnih pisem
in iz poročil svojemu nadrejenemu vojaškemu škofu (Tillich, 1972:
71-79). Žal ne vemo, koliko je bilo teh poročil, pa vendar je iz njih
moči čutiti, da je čas trajanja vojne močno vplival na mladega pri
digarja in spremenil tako njegovo razumevanje ne samo vojne in vsega
kar je z njo povezano; predvsem je doživljal spremembo v pogledu
na življenje, na človeka in na Boga. »Postalo mu je jasno: kolikor je
možno združiti teologijo in filozofijo, potem se to lahko zgodi le na
tak način, da se upošteva izkustvo brezna (Erfahrung des Abgrundes).«
(Wehr, 1998: 13.) Idealistično mišljenje, ki je navdihov alo tako njega
kot mnoge njegove sodobnike, se je razbilo za vse večne čase. Vse
močneje je prihajala do izraza zavest »biti na meji« (auf der Grenze)
med življenjem in smrtjo, o čemer piše v svoji istoimenski knjigi (Auf
der Grenze). Njegovi sodelavci so ga imenovali kar miroljubnež na meji
(Tóth, 2002:95).
Iz časa prve svetovne vojne se je do danes ohranilo okrog sto
(100) Tillichovih pridig in približno trideset (30) notic k pridigam.
Od vsega naštetega je bila natisnjena le ena pridiga, ki jo je Tillich
imel za vojake v času po bojih pri Tahuri v Franciji leta 1915 (Tillich,
1972: 71). O svojih pridigah v času prve svetovne vojne je izjavil, da
je za razliko od svojih nadrejenih bil zadržan, kar se tiče načrtnega
vpliv anja na večje domoljubje pri vojakih. Poskušal se je omejiti le na
tisto najnujnejše. Prej omenjena natisnjena pridiga je bila izbrana,
ker ni vsebovala nobenih nacionalističnih elementov, hkrati pa je do
kumentirala svobodo pridigarja pri izboru bibličnega teksta. Tillich
je namreč ob prehodu Starega v Novo leto (1914/15), ko se običajno
berejo božična biblična berila, za pridigo izbral velikonočni tekst – Pot
v Emaus (Lk 24,29).
V tej pridigi skoraj poetično doživlja slovo in pove: »Večer je, in
tema je pred nami in novo leto! Kaj nam bo prineslo? Zmago, mir,
vrnitev k našim ljubljenim … ali še eno dolgo vojno, stisko in nemir,
rane in smrt? Ali bo morda mrak nastopil tudi v naših življenjih? Se
je k temu nagnilo tudi naše bivanje? Tega ne vemo; nikoli do zdaj
119
dolgo in da bo imela rušilne posledice za vso Evropo, je bil Tillich
prepričan že v prvih nekaj mesecih krvavih bojev.
O njegovem duhovniškem poslanstvu ter vplivu posameznih
vojnih dogodkov nanj lahko izvemo iz Tillichovih osebnih pisem
in iz poročil svojemu nadrejenemu vojaškemu škofu (Tillich, 1972:
71-79). Žal ne vemo, koliko je bilo teh poročil, pa vendar je iz njih
moči čutiti, da je čas trajanja vojne močno vplival na mladega pri
digarja in spremenil tako njegovo razumevanje ne samo vojne in vsega
kar je z njo povezano; predvsem je doživljal spremembo v pogledu
na življenje, na človeka in na Boga. »Postalo mu je jasno: kolikor je
možno združiti teologijo in filozofijo, potem se to lahko zgodi le na
tak način, da se upošteva izkustvo brezna (Erfahrung des Abgrundes).«
(Wehr, 1998: 13.) Idealistično mišljenje, ki je navdihov alo tako njega
kot mnoge njegove sodobnike, se je razbilo za vse večne čase. Vse
močneje je prihajala do izraza zavest »biti na meji« (auf der Grenze)
med življenjem in smrtjo, o čemer piše v svoji istoimenski knjigi (Auf
der Grenze). Njegovi sodelavci so ga imenovali kar miroljubnež na meji
(Tóth, 2002:95).
Iz časa prve svetovne vojne se je do danes ohranilo okrog sto
(100) Tillichovih pridig in približno trideset (30) notic k pridigam.
Od vsega naštetega je bila natisnjena le ena pridiga, ki jo je Tillich
imel za vojake v času po bojih pri Tahuri v Franciji leta 1915 (Tillich,
1972: 71). O svojih pridigah v času prve svetovne vojne je izjavil, da
je za razliko od svojih nadrejenih bil zadržan, kar se tiče načrtnega
vpliv anja na večje domoljubje pri vojakih. Poskušal se je omejiti le na
tisto najnujnejše. Prej omenjena natisnjena pridiga je bila izbrana,
ker ni vsebovala nobenih nacionalističnih elementov, hkrati pa je do
kumentirala svobodo pridigarja pri izboru bibličnega teksta. Tillich
je namreč ob prehodu Starega v Novo leto (1914/15), ko se običajno
berejo božična biblična berila, za pridigo izbral velikonočni tekst – Pot
v Emaus (Lk 24,29).
V tej pridigi skoraj poetično doživlja slovo in pove: »Večer je, in
tema je pred nami in novo leto! Kaj nam bo prineslo? Zmago, mir,
vrnitev k našim ljubljenim … ali še eno dolgo vojno, stisko in nemir,
rane in smrt? Ali bo morda mrak nastopil tudi v naših življenjih? Se
je k temu nagnilo tudi naše bivanje? Tega ne vemo; nikoli do zdaj
119
