Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 125
Ciril Sor~
KENOZA PRI JÜRGENU MOLTMANNU
IN HANSU URSU VON BALTHASARJU
UVOD
»Kenoza« je pojem, ki nas najprej spomni na sklanjanje, ponižanje
pa tudi na ponižnost, čemur je blizu trpljenje in bolečina. Tako je
kenoza negativna realnost, ki ne pristaja niti človeku, kaj šele Bogu.
Torej je v splošni rabi pa tudi v filozofskem jeziku »neprimerna« za
Boga kot najvišje, transcendetno bitje, saj v kenozi zasledimo neko
nepopolnost, prigodnost in pomanjkljivost. Tako je vnašanje tega
pojma v govorico o Bogu zelo občutljivo, saj moramo najprej raz
mejiti pomen tega izraza ko ga nanašamo na Boga in ko ga uporab
ljamo za opis človeškega izkustva. Tu moramo v najvišji meri upošte
vati jezik analogije, ki nas spominja na podobnost, za katero pa se
skriva še večja nepodobnost (prim. Denzinger-Sschönmetzer: člen
806). Dokler imamo pred očmi monističnega, transcendentnega,
nedostopnega, apatičnega, samozadostnega Boga, ni mesta za ke
nozo. Ta prejme svojo »domovinsko pravico« v Bogu razodetja,
v katerem je krščanska vera prepoznala trojstvo oseb, Boga kot
troo sebno veličino. Ker je Bog tudi vstopil v zgodovino (njegov
prvi »vstop« je že stvarjenje) z izvolitvijo in zavezo z izvoljenjim
ljudstvom, najbolj nepreklicno pa z učlovečenjem Božjega Sina, ga
prepoznamo kot za svet zavzetega Boga. Njegova zavzetost pa pride
do najvišjega izraza v pashalnem (velikonočnem) dogodku Jezusove
smrti in vstajenja. Zato moremo govoriti o »trpečem Bogu« samo
v luči razodetja ali v jeziku, ki je odprt in oplemeniten z bibličnim
spor očilom. Tega se nadvse zavedajo teologi v zadnjem času (sicer
ne vsi), in med njimi moremo na poseben način izpostaviti naša
123
KENOZA PRI JÜRGENU MOLTMANNU
IN HANSU URSU VON BALTHASARJU
UVOD
»Kenoza« je pojem, ki nas najprej spomni na sklanjanje, ponižanje
pa tudi na ponižnost, čemur je blizu trpljenje in bolečina. Tako je
kenoza negativna realnost, ki ne pristaja niti človeku, kaj šele Bogu.
Torej je v splošni rabi pa tudi v filozofskem jeziku »neprimerna« za
Boga kot najvišje, transcendetno bitje, saj v kenozi zasledimo neko
nepopolnost, prigodnost in pomanjkljivost. Tako je vnašanje tega
pojma v govorico o Bogu zelo občutljivo, saj moramo najprej raz
mejiti pomen tega izraza ko ga nanašamo na Boga in ko ga uporab
ljamo za opis človeškega izkustva. Tu moramo v najvišji meri upošte
vati jezik analogije, ki nas spominja na podobnost, za katero pa se
skriva še večja nepodobnost (prim. Denzinger-Sschönmetzer: člen
806). Dokler imamo pred očmi monističnega, transcendentnega,
nedostopnega, apatičnega, samozadostnega Boga, ni mesta za ke
nozo. Ta prejme svojo »domovinsko pravico« v Bogu razodetja,
v katerem je krščanska vera prepoznala trojstvo oseb, Boga kot
troo sebno veličino. Ker je Bog tudi vstopil v zgodovino (njegov
prvi »vstop« je že stvarjenje) z izvolitvijo in zavezo z izvoljenjim
ljudstvom, najbolj nepreklicno pa z učlovečenjem Božjega Sina, ga
prepoznamo kot za svet zavzetega Boga. Njegova zavzetost pa pride
do najvišjega izraza v pashalnem (velikonočnem) dogodku Jezusove
smrti in vstajenja. Zato moremo govoriti o »trpečem Bogu« samo
v luči razodetja ali v jeziku, ki je odprt in oplemeniten z bibličnim
spor očilom. Tega se nadvse zavedajo teologi v zadnjem času (sicer
ne vsi), in med njimi moremo na poseben način izpostaviti naša
123
