Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 126
RAZPRAVE, [TUDIJE
teologa, ki sta tako zarisala in izrazila tisto, česar si teologi, ki se
ne morejo odločiti za vstop na to področje in jim je neka filozofska
predstava bolj ovira kot pomoč, ne drznejo storiti.1 Kenozo – to
»pomanjk ljivost« naša teologa predstavita kot »krepost« Boga, kot
božjo lastnost; in to vsak znotraj svojega teološkega koncepta in v
moči njemu lastne karizme.
Izhodišče kenoze je v Bogu, ki biva trinitarično in že sam v sebi
živi proeksistentno, na način podarjanja. Res, da je kenoza Boga
najbolj prepoznavna na križu, vendar pa je njena zakoreninjenost in
izhodišče v Bogu samem. Od tu izhaja vsako sklanjanje, izhajanje iz
sebe, naravnanost, usmerjenost na drugega, podarjanje, sprejemanje.
Bog biva na kenotični, proeksistentni, torej na trinitarični način. To
sklanjanje pa gre do konca. K temu ga navaja njegova narava, ki je
ljubezen. O tej »kenotični« naravi Boga, ki je ljubezen, razmišljata
Moltmann in Balthasar na različen način in z različnimi poudarki.
Balthasar se ukvarja predvsem z iskanjem in utemeljevanjem te
kenoze v prakenozi (Ur-kenose). Vse božje delovanje navzven namreč
nosi ta kenotični značaj. Moltmann pa razvija svoj nauk o božjem
trpljenju na temelju božjega pathosa, »strastne« zavzetosti za dru
gega.2 Bog razodetja ni a-patični Bog, ampak je pathetični Bog in
tako sym-patični, sočutni Bog. Tudi on odkriva razloge za božji
passio v njegovi notranjosti, njegovi trinitaričnosti. Samo tako
moremo razumeti Božje zavzemanje za svoje stvarstvo in predvsem
človeka. Moltmann odkriva, da Bog ne »trpi« samo na križu, ampak
odkriva to že v stari zavezi (šekinah, zimzum, zaveza in eksodus)
1 Pomenljiva je knjiga Briana Johna Spenceja »Von Balthasar and Moltmann:
Two responses to Hegel on the subject of the incarnation and ’the death of God’«,
ki prikaže Heglovo »dediščino« v teologiji obeh naših teologov. Za Balthasarjevo
in Moltmannovo trinitarično teologijo moremo reči, da prinaša pomemben
prispevek k soočenju s Heglovo filozofijo. Še druge Balthasarjeve »sogovornike«
na kratko predstavi W. Löser v delu »Kleine Hinführung zu Hans Urs von
Balthasar«, 13-88.
2 Pri poglabljanju v pojmovanje kenoze Boga pri obeh teologih nam more
biti v pomoč doktorska disertacija Jane Elizabeth Linahan »The kenosis of God
and reverence for the particular: a conversation with Jürgen Moltmann«. Prim.
še Tück, 2003:469-482.
124
teologa, ki sta tako zarisala in izrazila tisto, česar si teologi, ki se
ne morejo odločiti za vstop na to področje in jim je neka filozofska
predstava bolj ovira kot pomoč, ne drznejo storiti.1 Kenozo – to
»pomanjk ljivost« naša teologa predstavita kot »krepost« Boga, kot
božjo lastnost; in to vsak znotraj svojega teološkega koncepta in v
moči njemu lastne karizme.
Izhodišče kenoze je v Bogu, ki biva trinitarično in že sam v sebi
živi proeksistentno, na način podarjanja. Res, da je kenoza Boga
najbolj prepoznavna na križu, vendar pa je njena zakoreninjenost in
izhodišče v Bogu samem. Od tu izhaja vsako sklanjanje, izhajanje iz
sebe, naravnanost, usmerjenost na drugega, podarjanje, sprejemanje.
Bog biva na kenotični, proeksistentni, torej na trinitarični način. To
sklanjanje pa gre do konca. K temu ga navaja njegova narava, ki je
ljubezen. O tej »kenotični« naravi Boga, ki je ljubezen, razmišljata
Moltmann in Balthasar na različen način in z različnimi poudarki.
Balthasar se ukvarja predvsem z iskanjem in utemeljevanjem te
kenoze v prakenozi (Ur-kenose). Vse božje delovanje navzven namreč
nosi ta kenotični značaj. Moltmann pa razvija svoj nauk o božjem
trpljenju na temelju božjega pathosa, »strastne« zavzetosti za dru
gega.2 Bog razodetja ni a-patični Bog, ampak je pathetični Bog in
tako sym-patični, sočutni Bog. Tudi on odkriva razloge za božji
passio v njegovi notranjosti, njegovi trinitaričnosti. Samo tako
moremo razumeti Božje zavzemanje za svoje stvarstvo in predvsem
človeka. Moltmann odkriva, da Bog ne »trpi« samo na križu, ampak
odkriva to že v stari zavezi (šekinah, zimzum, zaveza in eksodus)
1 Pomenljiva je knjiga Briana Johna Spenceja »Von Balthasar and Moltmann:
Two responses to Hegel on the subject of the incarnation and ’the death of God’«,
ki prikaže Heglovo »dediščino« v teologiji obeh naših teologov. Za Balthasarjevo
in Moltmannovo trinitarično teologijo moremo reči, da prinaša pomemben
prispevek k soočenju s Heglovo filozofijo. Še druge Balthasarjeve »sogovornike«
na kratko predstavi W. Löser v delu »Kleine Hinführung zu Hans Urs von
Balthasar«, 13-88.
2 Pri poglabljanju v pojmovanje kenoze Boga pri obeh teologih nam more
biti v pomoč doktorska disertacija Jane Elizabeth Linahan »The kenosis of God
and reverence for the particular: a conversation with Jürgen Moltmann«. Prim.
še Tück, 2003:469-482.
124
