Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 128
RAZPRAVE, [TUDIJE
v delu »Pneuma und Institution« (Balthasar, 1974). Pobude tako
imenovane dialoške filozofije, kakor so jo razvili Buber, Rosenzweig
in drugi, je Balthasar povzel in jih poglobil. V svojem prispevku
»Der Zugang zur Wirklichkeit Gottes« (Balthasar, 1967a:15-45) je
Balthas ar na podlagi dialoške metafizike razvil naravno teologijo
(»theologia naturalis«). Osnovna misel te »naravne teologije« je:
človek zasnuje na temelju izkustva lastne končnosti v »logosu«
filozofije zamisel o absolutnem, neskončnem temelju za obstajanje
vsega končnega; na temelju lastnega izkustva ogroženosti razvije v
»mitu« religije podobo nekega njemu naklonjenega in zavezujočega
»Ti«. Obeh teh poti iskanja Boga človek ne more združiti v enoto.
Šele samorazodetje trinitaričnega Boga ljubezni vsebuje izpolnitev
človek ovega iskanja in hrepenenja.4 Do oznanila o »absolutnem
Ti« človek ne more priti na lastno pest. Toda hkrati to oznanilo
ne zanemari in ne razvrednoti človekovega iskanja Boga, ampak
ga privzame in izpopolni. Balthasar poudarja, da sta imanentna
Trojica (v njenem notranjem in presežnem bivanju) in ojkonomska
Trojica (v njenem stvariteljskem in odrešenjskem poseganju v svet in
zgodovino) najt esneje povezani. Balthasarjeva teologija o Troedinem
Bogu se nahaja v območju ontologije, ki bit odločno pojmuje kot
ljubezen in ne najprej kot »biti pri sebi« (Beisichsein). Balthasar
pojmuje svojo trinitarično teologijo kot »teodramatiko«, tj. kot
eksplikacijo, navzven uresničeno odrešenjsko dramo med božjo
in človeško svobodo. Ta drama premosti vsako nepremostljivo
oviro med božjo vsemogočnostjo in zgodovinsko kontingenco (pri
godnostjo). To premostitev »jarka« ponudi Balthasar s pomočjo
filozofskih razmislekov in argumentov.
Vendar Balthasar poudarja, da se šele v kristologiji odpre božja
troedinost. O Očetu, Sinu in Svetem Duhu kot božjih »osebah« zvemo
4 Tako Balthasar upošteva nasprotno od Moltmanna analogijo biti (analogia
entis), ki pa je povsem odprta za analogijo vere (analogia fidei). Balthasar predloži
še eno anologijo, to je analogia exinanitionis (analogijo izničenja), ki po njegovem
prepričanju more izraziti neko soprizadetost Boga ob trpljenju sveta, ne da bi
se pri tem moral Bog na tragični način ali v smislu procesne teologije vplesti v
dogajanje v svetu (prim. Tück, 2003:473). Ta analogija gradi na dejstvu prakenoze,
ki je temelj vsake druge kenoze.
126
v delu »Pneuma und Institution« (Balthasar, 1974). Pobude tako
imenovane dialoške filozofije, kakor so jo razvili Buber, Rosenzweig
in drugi, je Balthasar povzel in jih poglobil. V svojem prispevku
»Der Zugang zur Wirklichkeit Gottes« (Balthasar, 1967a:15-45) je
Balthas ar na podlagi dialoške metafizike razvil naravno teologijo
(»theologia naturalis«). Osnovna misel te »naravne teologije« je:
človek zasnuje na temelju izkustva lastne končnosti v »logosu«
filozofije zamisel o absolutnem, neskončnem temelju za obstajanje
vsega končnega; na temelju lastnega izkustva ogroženosti razvije v
»mitu« religije podobo nekega njemu naklonjenega in zavezujočega
»Ti«. Obeh teh poti iskanja Boga človek ne more združiti v enoto.
Šele samorazodetje trinitaričnega Boga ljubezni vsebuje izpolnitev
človek ovega iskanja in hrepenenja.4 Do oznanila o »absolutnem
Ti« človek ne more priti na lastno pest. Toda hkrati to oznanilo
ne zanemari in ne razvrednoti človekovega iskanja Boga, ampak
ga privzame in izpopolni. Balthasar poudarja, da sta imanentna
Trojica (v njenem notranjem in presežnem bivanju) in ojkonomska
Trojica (v njenem stvariteljskem in odrešenjskem poseganju v svet in
zgodovino) najt esneje povezani. Balthasarjeva teologija o Troedinem
Bogu se nahaja v območju ontologije, ki bit odločno pojmuje kot
ljubezen in ne najprej kot »biti pri sebi« (Beisichsein). Balthasar
pojmuje svojo trinitarično teologijo kot »teodramatiko«, tj. kot
eksplikacijo, navzven uresničeno odrešenjsko dramo med božjo
in človeško svobodo. Ta drama premosti vsako nepremostljivo
oviro med božjo vsemogočnostjo in zgodovinsko kontingenco (pri
godnostjo). To premostitev »jarka« ponudi Balthasar s pomočjo
filozofskih razmislekov in argumentov.
Vendar Balthasar poudarja, da se šele v kristologiji odpre božja
troedinost. O Očetu, Sinu in Svetem Duhu kot božjih »osebah« zvemo
4 Tako Balthasar upošteva nasprotno od Moltmanna analogijo biti (analogia
entis), ki pa je povsem odprta za analogijo vere (analogia fidei). Balthasar predloži
še eno anologijo, to je analogia exinanitionis (analogijo izničenja), ki po njegovem
prepričanju more izraziti neko soprizadetost Boga ob trpljenju sveta, ne da bi
se pri tem moral Bog na tragični način ali v smislu procesne teologije vplesti v
dogajanje v svetu (prim. Tück, 2003:473). Ta analogija gradi na dejstvu prakenoze,
ki je temelj vsake druge kenoze.
126
