Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 130
RAZPRAVE, [TUDIJE
njega se vsega sprejema. Med njim in Očetom posreduje Sveti Duh.
On Jezusa spodbuja in vodi k poslušni izpolnitvi svojega poslanstva
v polni poslušnosti. Po njem Jezus napravlja Božje kraljes tvo navzoče
(Mt 12,28). Po Svetem Duhu je Jezus »predstavnik« Božjega kraljestva,
bližina Boga v osebi. Sveti Duh zaznamuje tako Jezusov izvor v Bogu.
Dogodek učlovečenja je trinitaričen: Duh posreduje pri učlovečenju
Božjega Sina; Sin se v svoji vnaprejšni pokorščini »pusti« nositi in
tako začne svoje poslastvo. On ni »vržen v bivanje«. Njegovo bivanje
je že pokorščina (Balthasar, 1987:44).
Da bi nam bolj približal odnos med učlovečenim Sinom in Svetim
Duhom, govori Balthasar o trinitarični inverziji (trinitarischen
Inversion; prim. Balthasar, 1978:167-185). S tem pojmom hoče ozna
čiti zaobrnitev tistih odnosov do Svetega Duha, v katerih je Božji
Sin v Bogu. Medtem, ko »Filioque«, kakor ga najdemo v latinski
različici veroizpovedi, govori o aktivnosti Sina v odnosu do Duha,
živi učlovečeni Sin po Duhu, se sprejema po njem iz Marije, po njem
je povezan z Očetom in izpolni svoje poslanstvo. Jezus je tako na
ravnan na Duha pasivno, kot sprejemalec, in Duh je v odnosu do
učlovečenega Sina aktiven. Ta »inverzija« se konča z Jezusovim križem
in vstajenjem: Na križu Jezus iz-dahne Duha, ga vrne Očetu. Da se
izvrši vstajenje mora biti Duh ponovno podarjen – kot pri Jezusovem
spočetju. Ta aktivnost Duha v odnosu do inkarniranega Sina postane
očitna tudi pri samem vstajenju. Pavel piše v Pismu Rimljanom, da je
Oče obudil Jezusa v moči Duha, ki daje življenje (Rim 8,11). Vstali in
poveličani Sin dahne Duha kot Duha njegovega poslanja Cerkvi (Jn
20,22 s). Na binkošti pošljeta Oče in Sin Duha kot moč od zgoraj za
pričevanje in življenje Cerkve (Apd 2). V Svetem Duhu je učlovečeni
in poveličani Sin navzoč v svoji Cerkvi do dovrš itve sveta (Mt 28,20)
(prim. Balthasar, 1978:478).
Balthasar ne spada v vrste tistih, ki mislijo, da se morajo zaradi
na novo odkrite relacionalnost trinitaričnih oseb in perihoretično
zamišljene edinosti popolnoma ali vsaj v glavnem odpovedati poj
mom kot je Božja substanca, bistvo in narava. Zaveda se, da se je
težko izogniti nevarnosti triteizma na eni strani in nekakšnega
mitičnega pristopa na drugi. Na drugi strani pa se nadvse zavzema,
da bi božje bistvo razumel izhajajoč iz njegove tripersonalne realnosti
128
njega se vsega sprejema. Med njim in Očetom posreduje Sveti Duh.
On Jezusa spodbuja in vodi k poslušni izpolnitvi svojega poslanstva
v polni poslušnosti. Po njem Jezus napravlja Božje kraljes tvo navzoče
(Mt 12,28). Po Svetem Duhu je Jezus »predstavnik« Božjega kraljestva,
bližina Boga v osebi. Sveti Duh zaznamuje tako Jezusov izvor v Bogu.
Dogodek učlovečenja je trinitaričen: Duh posreduje pri učlovečenju
Božjega Sina; Sin se v svoji vnaprejšni pokorščini »pusti« nositi in
tako začne svoje poslastvo. On ni »vržen v bivanje«. Njegovo bivanje
je že pokorščina (Balthasar, 1987:44).
Da bi nam bolj približal odnos med učlovečenim Sinom in Svetim
Duhom, govori Balthasar o trinitarični inverziji (trinitarischen
Inversion; prim. Balthasar, 1978:167-185). S tem pojmom hoče ozna
čiti zaobrnitev tistih odnosov do Svetega Duha, v katerih je Božji
Sin v Bogu. Medtem, ko »Filioque«, kakor ga najdemo v latinski
različici veroizpovedi, govori o aktivnosti Sina v odnosu do Duha,
živi učlovečeni Sin po Duhu, se sprejema po njem iz Marije, po njem
je povezan z Očetom in izpolni svoje poslanstvo. Jezus je tako na
ravnan na Duha pasivno, kot sprejemalec, in Duh je v odnosu do
učlovečenega Sina aktiven. Ta »inverzija« se konča z Jezusovim križem
in vstajenjem: Na križu Jezus iz-dahne Duha, ga vrne Očetu. Da se
izvrši vstajenje mora biti Duh ponovno podarjen – kot pri Jezusovem
spočetju. Ta aktivnost Duha v odnosu do inkarniranega Sina postane
očitna tudi pri samem vstajenju. Pavel piše v Pismu Rimljanom, da je
Oče obudil Jezusa v moči Duha, ki daje življenje (Rim 8,11). Vstali in
poveličani Sin dahne Duha kot Duha njegovega poslanja Cerkvi (Jn
20,22 s). Na binkošti pošljeta Oče in Sin Duha kot moč od zgoraj za
pričevanje in življenje Cerkve (Apd 2). V Svetem Duhu je učlovečeni
in poveličani Sin navzoč v svoji Cerkvi do dovrš itve sveta (Mt 28,20)
(prim. Balthasar, 1978:478).
Balthasar ne spada v vrste tistih, ki mislijo, da se morajo zaradi
na novo odkrite relacionalnost trinitaričnih oseb in perihoretično
zamišljene edinosti popolnoma ali vsaj v glavnem odpovedati poj
mom kot je Božja substanca, bistvo in narava. Zaveda se, da se je
težko izogniti nevarnosti triteizma na eni strani in nekakšnega
mitičnega pristopa na drugi. Na drugi strani pa se nadvse zavzema,
da bi božje bistvo razumel izhajajoč iz njegove tripersonalne realnosti
128
