Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 129
CIRIL SOR^
šele v liku (Gestalt) in ravnanju Jezusa Kristusa. V Trojici, ki se je
odprla v Jezusu Kristusu, je razodeto oboje: a) da se Bog »ukvarja« s
svetom kot Oče, Sin in Sveti Duh, in to zaradi njegovega zveličanja –
tako je dogma o Sveti Trojici v vsej globini odrešenjskega pomena; b)
da ni to božje ukvarjanje s svetom šele tisto, ki bi »vzbud ilo« v njem
ljubezen, kakor da bi dobil šele v stvarstvu svoj »ti«, ampak je Bog
že v svoji transcendentnosti, sam v sebi ljubezen (prim. Albus, 1976).
Temu primerno človek ni sam na sebi neki »jaz«, ki bi bil sposoben
izreči svoj »ti«, ampak more šele potem, ko ga Bog nagovori kot svoj
»ti«, tudi sam izgovoriti v pristnem pomenu svoj »ti«. Balthasar je
močno razvil pojem »osebe« v Bogu, zato pravi, da imata tomistični
sistem, kakor tudi celotni Avguštinov psihološki pristop k vprašanju
osebe, težave, kako ohraniti odnos v notranjetrinitarični božji biti
kot odnos oseb.
V poslanju učlovečenega Sina postane vidno večno izhajanje iz
Boga. S Tomažem Akvinskim in širokim krogom teološkega izročila
razume Balthasar Jezusovo missio (poslanje) kot udejanjanje, nada
ljevanje in podaljšanje (prolongatio) izhajanja (processio) Sina v
večnosti (Balthasar, 1978:140-143). Njegov osnutek tudi zamišlja
trinitarična pošiljanja (missiones) kot podaljšanja (»Prolongationen«)
in naobrnitve (»Konkretisationen«) izhajanj (»processiones«) v Bogu
samem. Trinitarični odnosi (»relationes«) med osebami prejemajo
svojo posebno značilnost iz izhajanj in pošiljanj. Vse dogajanje v Bogu
zaobjema svobodna in ljubeča odločitev troedinega Boga, ki se odpira
tudi navzven v »kenotičnem« božjem sklanjanju k ljudem (prim.
Krenski, 1990). S tem, da je Božji Sin z učlovečenjem privzel človeško
naravo, je »stopila« v življenje troedinega Boga človeška narava, še bolj:
človek sam. Jezus Kristus je »dramatična ’oseba’« v pratipični obliki,
tj. v popolni »identičnosti osebe in poslanja« (Balthasar, 1978:184).
On je edin(stven)i primer, v katerem poslanstvo hkrati vse pove, kaj,
kdo in zakaj je tu.
Odrešenjska kenoza učlovečenega Božjega Sina
Balthasar še posebej izhaja iz pokorščine, ki je neposredno pove
zana z Jezusovo zavestjo o poslanju, tj. Z njegovo naravnanostjo na
Očeta-Aba (Balthasar, 1978:167-171). Njemu se popolnoma izroča; od
127
šele v liku (Gestalt) in ravnanju Jezusa Kristusa. V Trojici, ki se je
odprla v Jezusu Kristusu, je razodeto oboje: a) da se Bog »ukvarja« s
svetom kot Oče, Sin in Sveti Duh, in to zaradi njegovega zveličanja –
tako je dogma o Sveti Trojici v vsej globini odrešenjskega pomena; b)
da ni to božje ukvarjanje s svetom šele tisto, ki bi »vzbud ilo« v njem
ljubezen, kakor da bi dobil šele v stvarstvu svoj »ti«, ampak je Bog
že v svoji transcendentnosti, sam v sebi ljubezen (prim. Albus, 1976).
Temu primerno človek ni sam na sebi neki »jaz«, ki bi bil sposoben
izreči svoj »ti«, ampak more šele potem, ko ga Bog nagovori kot svoj
»ti«, tudi sam izgovoriti v pristnem pomenu svoj »ti«. Balthasar je
močno razvil pojem »osebe« v Bogu, zato pravi, da imata tomistični
sistem, kakor tudi celotni Avguštinov psihološki pristop k vprašanju
osebe, težave, kako ohraniti odnos v notranjetrinitarični božji biti
kot odnos oseb.
V poslanju učlovečenega Sina postane vidno večno izhajanje iz
Boga. S Tomažem Akvinskim in širokim krogom teološkega izročila
razume Balthasar Jezusovo missio (poslanje) kot udejanjanje, nada
ljevanje in podaljšanje (prolongatio) izhajanja (processio) Sina v
večnosti (Balthasar, 1978:140-143). Njegov osnutek tudi zamišlja
trinitarična pošiljanja (missiones) kot podaljšanja (»Prolongationen«)
in naobrnitve (»Konkretisationen«) izhajanj (»processiones«) v Bogu
samem. Trinitarični odnosi (»relationes«) med osebami prejemajo
svojo posebno značilnost iz izhajanj in pošiljanj. Vse dogajanje v Bogu
zaobjema svobodna in ljubeča odločitev troedinega Boga, ki se odpira
tudi navzven v »kenotičnem« božjem sklanjanju k ljudem (prim.
Krenski, 1990). S tem, da je Božji Sin z učlovečenjem privzel človeško
naravo, je »stopila« v življenje troedinega Boga človeška narava, še bolj:
človek sam. Jezus Kristus je »dramatična ’oseba’« v pratipični obliki,
tj. v popolni »identičnosti osebe in poslanja« (Balthasar, 1978:184).
On je edin(stven)i primer, v katerem poslanstvo hkrati vse pove, kaj,
kdo in zakaj je tu.
Odrešenjska kenoza učlovečenega Božjega Sina
Balthasar še posebej izhaja iz pokorščine, ki je neposredno pove
zana z Jezusovo zavestjo o poslanju, tj. Z njegovo naravnanostjo na
Očeta-Aba (Balthasar, 1978:167-171). Njemu se popolnoma izroča; od
127
