Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 131
CIRIL SOR^
in tako išče pristop k trinitaričnemu misteriju, ki ni abstraktno-
esencialen, temveč konkretno-osebnosten in tako »bivanjsko usmer
jen«. Balthasar poudarja, da nam z upoštevanjem kenoze zasije nova
podoba Boga, tista, ki je bila preveč zanemarjena (prim. Balthasar,
1997:29).
Trinitarično kenoza kot »prakenoza« (Urkenose) Boga
Izhajajoč iz križa, vrhunca razodetja božje ljubezni, se poda
Balthasar v notranje življenje Boga, da bi od tam našel pogled v božje
delovanje (Handlung; gl. Balthasar, 1980:301). Odločilno iztočnico
pri tem poskusu približevanja mu daje Pavlova himna v Pismu
Filipljanom: Tisti, ki je v božji podobi, se je izpraznil (ekénosen) in
privzel podobo služabnika. Tako je postal tisti, ki je enak Bogu enak
ljudem (prim. Flp 2,6-11). To, kar je Bog v svojem izpraznjenju raz
odel, je on sam: samo sebe podarjajoča, sebe izpraznjena ljubezen
(Balthasar, 1969:143-147). »Podoba Boga« je po svojem bistvu ljube
zen, večno ljubeče občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha. In prav
v trinitaričnem življenju moramo iskati temelj Kristusove kenoze.
Tako Balthasar odkriva kenozo v osrčju Trojice. Drugi ne biva samo
zunaj Trojice, ampak smemo govoriti o »Drugem« v Bogu, drugem,
ki je »neskončna oddaljenost« (diastasis). Znotraj te trinitarične
»razdalje« imajo prostor vse druge razdalje. Nič ne ostane zunaj; Bog
se poda do najbolj oddaljenih meja, tako da »zaobjame« tudi greh in
kraj pogubljenja. Da, v svoji »katabasis« (spustu) se Bog poda tudi v
»kraljestvo mrtvih« (prim. Balthasar, 1997:133-152). Bog je tudi sam
v sebi in zase kenotična ljubezen, izpraznjenje. Balthasarju pomeni
kristološka kenoza v pravem smislu svobodni dej preeksistentnega
Logosa, razlastiti se božje podobe (morphê Theû) in privzame po
dobo sužnja (prim. Marchesi, 1997:526-535). Balthasar uporablja
pojem »prakenoza« (Urkenose), da bi tako označil nesebični dej, akt
Očeta, po katerem rojeva Sina. Tu naletimo na večno in absolutno
samoizročanje Boga ali, z drugimi besedami, samoizrekanje Očeta
v pričevanju Sina, kar je tista prva, vse zajemajoča znotrajbožja
kenoza, v kateri se Oče popolnoma razlasti svoje božanskosti in
jo izroči Sinu (prim. Balthasar, 1980:300s). Balthasar poudarja, da
Očetova vsemog očnost ni v »poljubnosti storiti to ali ono«, temveč
129
in tako išče pristop k trinitaričnemu misteriju, ki ni abstraktno-
esencialen, temveč konkretno-osebnosten in tako »bivanjsko usmer
jen«. Balthasar poudarja, da nam z upoštevanjem kenoze zasije nova
podoba Boga, tista, ki je bila preveč zanemarjena (prim. Balthasar,
1997:29).
Trinitarično kenoza kot »prakenoza« (Urkenose) Boga
Izhajajoč iz križa, vrhunca razodetja božje ljubezni, se poda
Balthasar v notranje življenje Boga, da bi od tam našel pogled v božje
delovanje (Handlung; gl. Balthasar, 1980:301). Odločilno iztočnico
pri tem poskusu približevanja mu daje Pavlova himna v Pismu
Filipljanom: Tisti, ki je v božji podobi, se je izpraznil (ekénosen) in
privzel podobo služabnika. Tako je postal tisti, ki je enak Bogu enak
ljudem (prim. Flp 2,6-11). To, kar je Bog v svojem izpraznjenju raz
odel, je on sam: samo sebe podarjajoča, sebe izpraznjena ljubezen
(Balthasar, 1969:143-147). »Podoba Boga« je po svojem bistvu ljube
zen, večno ljubeče občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha. In prav
v trinitaričnem življenju moramo iskati temelj Kristusove kenoze.
Tako Balthasar odkriva kenozo v osrčju Trojice. Drugi ne biva samo
zunaj Trojice, ampak smemo govoriti o »Drugem« v Bogu, drugem,
ki je »neskončna oddaljenost« (diastasis). Znotraj te trinitarične
»razdalje« imajo prostor vse druge razdalje. Nič ne ostane zunaj; Bog
se poda do najbolj oddaljenih meja, tako da »zaobjame« tudi greh in
kraj pogubljenja. Da, v svoji »katabasis« (spustu) se Bog poda tudi v
»kraljestvo mrtvih« (prim. Balthasar, 1997:133-152). Bog je tudi sam
v sebi in zase kenotična ljubezen, izpraznjenje. Balthasarju pomeni
kristološka kenoza v pravem smislu svobodni dej preeksistentnega
Logosa, razlastiti se božje podobe (morphê Theû) in privzame po
dobo sužnja (prim. Marchesi, 1997:526-535). Balthasar uporablja
pojem »prakenoza« (Urkenose), da bi tako označil nesebični dej, akt
Očeta, po katerem rojeva Sina. Tu naletimo na večno in absolutno
samoizročanje Boga ali, z drugimi besedami, samoizrekanje Očeta
v pričevanju Sina, kar je tista prva, vse zajemajoča znotrajbožja
kenoza, v kateri se Oče popolnoma razlasti svoje božanskosti in
jo izroči Sinu (prim. Balthasar, 1980:300s). Balthasar poudarja, da
Očetova vsemog očnost ni v »poljubnosti storiti to ali ono«, temveč
129
