Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 133
CIRIL SOR^
To Balthasarjevo opozorilo si moremo takole razložiti: Sicer gre pri
razodeti Božji ljubezni na križu za isto ljubezen, kakršna je v Bogu
samem. Bog se razodeva na križu kakor v resnici je. Toda ta ljubezen,
združena s trpljenjem na križu, je v tesni zvezi z grehom. To podobo
ljubezni, ki jo pogojuje greh, moramo »izvzeti« iz tiste, ki vlada v
Bogu samem. Tako Oče nikakor ne trpi, ko rojeva Sina, on samo
uresničuje – kakor tudi Sin in Duh – v večni blaženosti božje življenje,
in sicer v radikalni nesebičnosti in podarjanju, na način blaženega
samopodarjanja in samoizročitve. Pomembno za Balthasarja je,
da se Bogu ni potreno spreminjati, ko hoče svojo ljubezen izkazati
tudi v prepadu smrtnega sovraštva (Balthasar, 1970:148). Ker je Bog
večna ljubezen in samopodarjanje, se mu ni potrebno spreminjati
da bi ostal zvest samemu sebi, in hkrati v pogojih brezsrčnosti greha
ostati ljubezen (tako Balthasar »reši« nespremenljivost Boga). Bog ne
potrebuje greha, da bi predstavil svojo veličino. Samo dejansko, ker
obstaja greh, se izraža božja ljubezen v tem, da premaguje greh. Zato
je postal križ simbol ljubezni, preko katere si ne moremo zamišljati
še večje.
H. U. v. Balthasar se sooči z drugimi teologi glede vprašanja
kenoze in zavzame do njih kritični odnos, vendar privzame tisto,
kar mu pomaga doreči njegov pogled na kenozo ali ga osvetljuje.
Tako se strinja z Bulgakovom, da je poslednja predpostavka kenoze
»neseb ičnost oseb« kot čistih odnosov v notrajtrinitaričnem življenju
ljubezni; neka načelna kenoza je podana s stvarjenjem kot takšnim,
ker Bog od vekomaj sprejema odgovornost za uspešnost stvarstva
(tudi ob človekovi svobodi) in »računa« v svojem predvidevanju greha
tudi s križem. In tu Balthasar navaja Bulgakovovo misel: »Kristusov
križ je zapisan v vesoljstvo že takoj, ko je bilo ustvarjeno.«6 Balthasar
najde skupni jezik z Moltmannom (in drugimi protestantskimi
teologi) glede Kristusovega križa kot odločilnega odprtje Svete
Trojice – križ in Sveta Trojica spadata skupaj, čeprav se ne strinja z
6 S. N. Bulgakov; Balthasar navaja to misel v Teologija tridnevja, 41. Glede
Bulgakovovega pojmovanja kenoze, ki v njegovi teologiji zavzema nepogrešljivo
mesto, prim. njegovo delo L’agnello di Dio. Il mistero del Verbo incarnato: 275–311.
Prim. Coda, L’altro di Dio: Rivelazione e kenosi in Sergej Bulgakov; Krečič,
Ontologija ljubezni pri S. N. Bulgakovu (doktorska disertacija): 234–279.
131
To Balthasarjevo opozorilo si moremo takole razložiti: Sicer gre pri
razodeti Božji ljubezni na križu za isto ljubezen, kakršna je v Bogu
samem. Bog se razodeva na križu kakor v resnici je. Toda ta ljubezen,
združena s trpljenjem na križu, je v tesni zvezi z grehom. To podobo
ljubezni, ki jo pogojuje greh, moramo »izvzeti« iz tiste, ki vlada v
Bogu samem. Tako Oče nikakor ne trpi, ko rojeva Sina, on samo
uresničuje – kakor tudi Sin in Duh – v večni blaženosti božje življenje,
in sicer v radikalni nesebičnosti in podarjanju, na način blaženega
samopodarjanja in samoizročitve. Pomembno za Balthasarja je,
da se Bogu ni potreno spreminjati, ko hoče svojo ljubezen izkazati
tudi v prepadu smrtnega sovraštva (Balthasar, 1970:148). Ker je Bog
večna ljubezen in samopodarjanje, se mu ni potrebno spreminjati
da bi ostal zvest samemu sebi, in hkrati v pogojih brezsrčnosti greha
ostati ljubezen (tako Balthasar »reši« nespremenljivost Boga). Bog ne
potrebuje greha, da bi predstavil svojo veličino. Samo dejansko, ker
obstaja greh, se izraža božja ljubezen v tem, da premaguje greh. Zato
je postal križ simbol ljubezni, preko katere si ne moremo zamišljati
še večje.
H. U. v. Balthasar se sooči z drugimi teologi glede vprašanja
kenoze in zavzame do njih kritični odnos, vendar privzame tisto,
kar mu pomaga doreči njegov pogled na kenozo ali ga osvetljuje.
Tako se strinja z Bulgakovom, da je poslednja predpostavka kenoze
»neseb ičnost oseb« kot čistih odnosov v notrajtrinitaričnem življenju
ljubezni; neka načelna kenoza je podana s stvarjenjem kot takšnim,
ker Bog od vekomaj sprejema odgovornost za uspešnost stvarstva
(tudi ob človekovi svobodi) in »računa« v svojem predvidevanju greha
tudi s križem. In tu Balthasar navaja Bulgakovovo misel: »Kristusov
križ je zapisan v vesoljstvo že takoj, ko je bilo ustvarjeno.«6 Balthasar
najde skupni jezik z Moltmannom (in drugimi protestantskimi
teologi) glede Kristusovega križa kot odločilnega odprtje Svete
Trojice – križ in Sveta Trojica spadata skupaj, čeprav se ne strinja z
6 S. N. Bulgakov; Balthasar navaja to misel v Teologija tridnevja, 41. Glede
Bulgakovovega pojmovanja kenoze, ki v njegovi teologiji zavzema nepogrešljivo
mesto, prim. njegovo delo L’agnello di Dio. Il mistero del Verbo incarnato: 275–311.
Prim. Coda, L’altro di Dio: Rivelazione e kenosi in Sergej Bulgakov; Krečič,
Ontologija ljubezni pri S. N. Bulgakovu (doktorska disertacija): 234–279.
131
