Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 132
RAZPRAVE, [TUDIJE
v neomejeni in svobodni moči njegove ljubezni, njegove podaritve,
ki hoče priklicati v bivanje (brez začetka) ne drugega Boga, ampak
»drugega« v Bogu, ki je deležen istega bistva, iste ljubezni in iste moči
(prim. Balthasar, 1996: 28-29). Balthasar poudarja, da je ta Očetova
prvo(bi)tna podar itev svojega bistva tako nedoumljiva in presežna
»ločitev« (Trenn ung) Boga od samega sebe, da se lahko vsaka po
njej omogočena ločitev, naj bo najtemnejša in najbolj britka, dogodi
samo znotraj nje. Samo v izročitvi svojega, ki resno jemlje ločitev, v
tem »izničenju, ki omogoči, da se drugi uveljavi kot drugi, se izvršuje
popolna ljubezen, v kateri je vsebovana enota bistva« (Balthasar,
1983:74). Bog tako ni najprej neka v sebi mirujoča in oprijemljiva
realnost, temveč realnost, ki biva edinole v samopodarjanju! Ta
prakenoza Boga je temelj vsake druge kenoze Boga v svetu: tako
stvarjenjske, kakor tudi inkarnatorične in tiste na križu. Nesebična,
kenotična je pripravljenost Sina, v poslušnosti sprejeti od Očeta
rojstvo in poslan ost v svet. Sveti Duh kot ljubezen v osebi potrjuje
to kenotično ljubeče bivanje Boga. Življenje v kenozi se nadaljuje vse
do pokorščine do smrti na križu. Ta pokorščina je kenotični prevod
njegove večne sinovske ljubezni do »vedno večjega« Očeta (prim.
Balthasar, 1997: 83s).5 Tukaj vidi Balthasar novo podobo Boga, ki ni
v prvi vrsti »absolutna mogočnost«, temveč »absolutna ljubezen« (ali
»mogočn ost ljubezni«), »čigar suverenost se kaže ne v oklepanju tega,
kar mu je lastno, temveč v zapustitvi le-tega« (Balthasar, 1997:34).
Kristus v svoji kenotični naravnanosti tudi »ostaja« med nami do
konca sveta v evharistiji, kar Balthasar imenuje evharistična kenoza
(prim. Balthasar, 1997:87s).
Vedno znova postavlja Balthasar besedo »prakenoza« (Urkenose)
v narekovaje. V nekem pismu (Krenskemu, Passio Caritatis: 140 s),
razloži, zakaj uporablja navednice. Te naj bi opozorile na dejansko
stanje, da mora biti krvava in pretrpeta kenoza učlovečenega Sina na
križu razlikovana od ljubeče biti Boga v njem samem. »Božje izničenje
(v učlovečenju) prejema svojo ontično možnost v Božjem večnem
podarjanju, v svojem triosebnem podarjanju« (Balthasar, 1970,147s).
5 Moltmann se, drugače kot Balthasar, ne zadržuje pri inkarnatorični kenozi,
ampak se povsem posveti kenozi križa: »Ni teologije učlovečenja, ki ne bi postala
teologija križa« (Moltmann, 1972:190; prim. Momose, 1978:176-178).
130
v neomejeni in svobodni moči njegove ljubezni, njegove podaritve,
ki hoče priklicati v bivanje (brez začetka) ne drugega Boga, ampak
»drugega« v Bogu, ki je deležen istega bistva, iste ljubezni in iste moči
(prim. Balthasar, 1996: 28-29). Balthasar poudarja, da je ta Očetova
prvo(bi)tna podar itev svojega bistva tako nedoumljiva in presežna
»ločitev« (Trenn ung) Boga od samega sebe, da se lahko vsaka po
njej omogočena ločitev, naj bo najtemnejša in najbolj britka, dogodi
samo znotraj nje. Samo v izročitvi svojega, ki resno jemlje ločitev, v
tem »izničenju, ki omogoči, da se drugi uveljavi kot drugi, se izvršuje
popolna ljubezen, v kateri je vsebovana enota bistva« (Balthasar,
1983:74). Bog tako ni najprej neka v sebi mirujoča in oprijemljiva
realnost, temveč realnost, ki biva edinole v samopodarjanju! Ta
prakenoza Boga je temelj vsake druge kenoze Boga v svetu: tako
stvarjenjske, kakor tudi inkarnatorične in tiste na križu. Nesebična,
kenotična je pripravljenost Sina, v poslušnosti sprejeti od Očeta
rojstvo in poslan ost v svet. Sveti Duh kot ljubezen v osebi potrjuje
to kenotično ljubeče bivanje Boga. Življenje v kenozi se nadaljuje vse
do pokorščine do smrti na križu. Ta pokorščina je kenotični prevod
njegove večne sinovske ljubezni do »vedno večjega« Očeta (prim.
Balthasar, 1997: 83s).5 Tukaj vidi Balthasar novo podobo Boga, ki ni
v prvi vrsti »absolutna mogočnost«, temveč »absolutna ljubezen« (ali
»mogočn ost ljubezni«), »čigar suverenost se kaže ne v oklepanju tega,
kar mu je lastno, temveč v zapustitvi le-tega« (Balthasar, 1997:34).
Kristus v svoji kenotični naravnanosti tudi »ostaja« med nami do
konca sveta v evharistiji, kar Balthasar imenuje evharistična kenoza
(prim. Balthasar, 1997:87s).
Vedno znova postavlja Balthasar besedo »prakenoza« (Urkenose)
v narekovaje. V nekem pismu (Krenskemu, Passio Caritatis: 140 s),
razloži, zakaj uporablja navednice. Te naj bi opozorile na dejansko
stanje, da mora biti krvava in pretrpeta kenoza učlovečenega Sina na
križu razlikovana od ljubeče biti Boga v njem samem. »Božje izničenje
(v učlovečenju) prejema svojo ontično možnost v Božjem večnem
podarjanju, v svojem triosebnem podarjanju« (Balthasar, 1970,147s).
5 Moltmann se, drugače kot Balthasar, ne zadržuje pri inkarnatorični kenozi,
ampak se povsem posveti kenozi križa: »Ni teologije učlovečenja, ki ne bi postala
teologija križa« (Moltmann, 1972:190; prim. Momose, 1978:176-178).
130
