Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 134
RAZPRAVE, [TUDIJE
njegovo procesno teologijo, ki ne vidi popolnost Boga v transcen
dentnosti, temveč v prihodnosti, tako da je tudi Bog sam na poti
k dovršitvi in v nastajanju skupaj s svojim stvarstvom.7 Balthasar
pripisuje to Heglovi dediščini (prim. Balthasar, 1980:299-305; isti,
1983:205-207). Strinja se s Karlom Rahnerjem (in drugimi katoli
škimi teologi) v trditvi, da ima pri nauku o troedinem Bogu meta
fizična govorica svoje mesto ali, da sta obe govorici druga na drugo
naravnani. Prisluhne pa tudi pravoslavni teologiji, še posebej nje
nemu pomembnemu predstavniku Sergeju Nikolajeviču Bulgakovu
in njegovemu pojmovanju trinitarične kenoze, ki vključuje sofiološke
in antinomične prvine.
JÜRGEN MOLTMANN IN NJEGOVA PASIOLOŠKA
TRINITARIČNA TEOLOGIJA
Tudi Moltmannovega pojmovanja kenoze ne moremo pravilno
razumeti brez poznanja njegove trinitarične teologije. Sicer Molt
mann sam izraz kenoza ne uporablja pogosto,8 vendar prepoznamo
njegovo vsebino v šekinah,9 teologiji križa, božjem trpljenju (passio v
dvojnem pomenu: strastnost in trpljenje), križanem Bogu. »Kenoza
Boga, ki se začenja s stvarjenjem sveta, doseže v učlovečenju Sina
njeno dokončno podobo« (Moltmann, 1980:133). Tukaj postanemo
pozorni na dejstvo, da Moltmann povezuje kenozo predvsem z Božjim
približevanjem in poseganjem v stvarstvo in zgodovino.
7 Balthasar navaja med drugim Moltmannove besede iz dela Der gekreuzigte
Gott: »Če mislimo o troedinosti kot o dogajanju ljubezni v Jezusovem trpljenju
in smrti – in to mora vera početi –, potem Trojica ni nikakršen vase zaprti
krog v nebesih, temveč za ljudi odprti eshatološki proces na Zemlji, ki izhaja iz
Kristusovega križa« (Balthasar, 1980:299; navedeno mesto je v Moltmann, 1972:
235–6).
8 Najdemo ga v delu Trinität und Reich Gottes: Zur Gotteslehre, Chr. Kaiser:
133–134; Der Weg Jesu Christi: 111–114.
9 Šekina, katero bi smeli poimenovati starozavezna kenoza, predstavlja prav
božjo udeležbo pri človekovi usodi in sprejetje trpljenja izvoljenega ljudstva za
svoje. Prim. J. Moltmann: Der Geist des Lebens, 60–64.
132
njegovo procesno teologijo, ki ne vidi popolnost Boga v transcen
dentnosti, temveč v prihodnosti, tako da je tudi Bog sam na poti
k dovršitvi in v nastajanju skupaj s svojim stvarstvom.7 Balthasar
pripisuje to Heglovi dediščini (prim. Balthasar, 1980:299-305; isti,
1983:205-207). Strinja se s Karlom Rahnerjem (in drugimi katoli
škimi teologi) v trditvi, da ima pri nauku o troedinem Bogu meta
fizična govorica svoje mesto ali, da sta obe govorici druga na drugo
naravnani. Prisluhne pa tudi pravoslavni teologiji, še posebej nje
nemu pomembnemu predstavniku Sergeju Nikolajeviču Bulgakovu
in njegovemu pojmovanju trinitarične kenoze, ki vključuje sofiološke
in antinomične prvine.
JÜRGEN MOLTMANN IN NJEGOVA PASIOLOŠKA
TRINITARIČNA TEOLOGIJA
Tudi Moltmannovega pojmovanja kenoze ne moremo pravilno
razumeti brez poznanja njegove trinitarične teologije. Sicer Molt
mann sam izraz kenoza ne uporablja pogosto,8 vendar prepoznamo
njegovo vsebino v šekinah,9 teologiji križa, božjem trpljenju (passio v
dvojnem pomenu: strastnost in trpljenje), križanem Bogu. »Kenoza
Boga, ki se začenja s stvarjenjem sveta, doseže v učlovečenju Sina
njeno dokončno podobo« (Moltmann, 1980:133). Tukaj postanemo
pozorni na dejstvo, da Moltmann povezuje kenozo predvsem z Božjim
približevanjem in poseganjem v stvarstvo in zgodovino.
7 Balthasar navaja med drugim Moltmannove besede iz dela Der gekreuzigte
Gott: »Če mislimo o troedinosti kot o dogajanju ljubezni v Jezusovem trpljenju
in smrti – in to mora vera početi –, potem Trojica ni nikakršen vase zaprti
krog v nebesih, temveč za ljudi odprti eshatološki proces na Zemlji, ki izhaja iz
Kristusovega križa« (Balthasar, 1980:299; navedeno mesto je v Moltmann, 1972:
235–6).
8 Najdemo ga v delu Trinität und Reich Gottes: Zur Gotteslehre, Chr. Kaiser:
133–134; Der Weg Jesu Christi: 111–114.
9 Šekina, katero bi smeli poimenovati starozavezna kenoza, predstavlja prav
božjo udeležbo pri človekovi usodi in sprejetje trpljenja izvoljenega ljudstva za
svoje. Prim. J. Moltmann: Der Geist des Lebens, 60–64.
132
