Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 139
CIRIL SOR^
božje zgodovine, kakor se ta izraža v Svetem pismu. Iz tega bibličnega
izhodišča, pravi Moltmann, se kaže enota treh oseb kot priobčljiva in
kot odprta, vključujoča enota.
V šestem in zadnjem poglavju omenjenega dela išče Moltmann
pravo »podobo kraljestva svobode«, ki bi ustrezalo božjemu kralje
stvu in pravilnemu nauku o Sveti Trojici. Najprej zavrne politični
monoteizem in klerikalni monoteizem kot vzorca tega kraljestva.
Krščanskemu nauku o Sveti Trojici bi ustrezal nekakšen socialni
personalizem ali osebnostni socializem. Navdušuje se nad naukom
opata iz Kalabrije Joahima iz Fiore o treh kraljestvih in ga jemlje kot
vzorec, ko govori o kraljestvu Očeta, Sina in Svetega Duha (seveda
ne v zaporednem smislu kakor Joahim, ampak v prešinjajočem se
smislu). Očetovo kraljestvo obstaja v ustvarjanju prihodnosti od
prtega sveta, kakor tudi v ohranjevanju le-tega in njegove odprtosti
za prihodnost kraljestva slave. To razume Moltmann kot dovršitev
Očetovega stvarstva, kot Sinovo dokončno osvoboditev in kot dovr
šitev bivanja Svetega Duha v vsem in v vseh. Stvarstvo je realna obljuba
poslednje slave in je polno »šifer« ter znamenj prihodnje lepote (prim.
Moltmann, 1980:229).
V luči že znanega vprašanja iz teodiceje, ki se pojavlja ob Kristu
sovi zapuščenosti in smrti na Golgoti, obravnava Moltmann teo
logijo izročitve, v kateri Kristus ni zgolj objekt, ampak je subjekt.
Na vprašanje »Kje je Bog?« smemo odgovoriti: »Bog sam je bil v
Kris tusu!« Moltmann takole razlaga to trditev: »Jezusovo trpljenje
je bilo tudi božje trpljenje, Jezusova smrt je tudi smrt za Boga, njego
vega Očeta: ’Jaz sem v Očetu in Oče v meni,’ pravi Jezus v Janezovem
evangeliju.V moči tega prebivanja (perichoresis) Očeta in Sina dru
gega v drugem je Jezusovo trpljenje trpljenje Boga ter je božja lju
bezen sposobna in pripravljena trpeti« (Moltmann, 1989:199). Nauk
o dveh naravah v Jezusu Kristusu ne »obvaruje« Boga v svoji notra
njosti pred močjo trpljenja in pred kenotičnim spustom, marveč
omogoči vstop trpljenja celotnega stvarstva v Boga! Vendar Bog ni
samo »trpel« z Jezusom (in tako z vsemi, ki si jih je privzel), ampak
je tudi protestiral proti dejanju, ki so ga storili ljudje. Ta protest se
izraža v tem, da je obudil Jezusa od mrtvih. Moltmann pokaže, da
ima Jezusovo trpljenje božje razsežnosti zato, ker postane Bog s tem
137
božje zgodovine, kakor se ta izraža v Svetem pismu. Iz tega bibličnega
izhodišča, pravi Moltmann, se kaže enota treh oseb kot priobčljiva in
kot odprta, vključujoča enota.
V šestem in zadnjem poglavju omenjenega dela išče Moltmann
pravo »podobo kraljestva svobode«, ki bi ustrezalo božjemu kralje
stvu in pravilnemu nauku o Sveti Trojici. Najprej zavrne politični
monoteizem in klerikalni monoteizem kot vzorca tega kraljestva.
Krščanskemu nauku o Sveti Trojici bi ustrezal nekakšen socialni
personalizem ali osebnostni socializem. Navdušuje se nad naukom
opata iz Kalabrije Joahima iz Fiore o treh kraljestvih in ga jemlje kot
vzorec, ko govori o kraljestvu Očeta, Sina in Svetega Duha (seveda
ne v zaporednem smislu kakor Joahim, ampak v prešinjajočem se
smislu). Očetovo kraljestvo obstaja v ustvarjanju prihodnosti od
prtega sveta, kakor tudi v ohranjevanju le-tega in njegove odprtosti
za prihodnost kraljestva slave. To razume Moltmann kot dovršitev
Očetovega stvarstva, kot Sinovo dokončno osvoboditev in kot dovr
šitev bivanja Svetega Duha v vsem in v vseh. Stvarstvo je realna obljuba
poslednje slave in je polno »šifer« ter znamenj prihodnje lepote (prim.
Moltmann, 1980:229).
V luči že znanega vprašanja iz teodiceje, ki se pojavlja ob Kristu
sovi zapuščenosti in smrti na Golgoti, obravnava Moltmann teo
logijo izročitve, v kateri Kristus ni zgolj objekt, ampak je subjekt.
Na vprašanje »Kje je Bog?« smemo odgovoriti: »Bog sam je bil v
Kris tusu!« Moltmann takole razlaga to trditev: »Jezusovo trpljenje
je bilo tudi božje trpljenje, Jezusova smrt je tudi smrt za Boga, njego
vega Očeta: ’Jaz sem v Očetu in Oče v meni,’ pravi Jezus v Janezovem
evangeliju.V moči tega prebivanja (perichoresis) Očeta in Sina dru
gega v drugem je Jezusovo trpljenje trpljenje Boga ter je božja lju
bezen sposobna in pripravljena trpeti« (Moltmann, 1989:199). Nauk
o dveh naravah v Jezusu Kristusu ne »obvaruje« Boga v svoji notra
njosti pred močjo trpljenja in pred kenotičnim spustom, marveč
omogoči vstop trpljenja celotnega stvarstva v Boga! Vendar Bog ni
samo »trpel« z Jezusom (in tako z vsemi, ki si jih je privzel), ampak
je tudi protestiral proti dejanju, ki so ga storili ljudje. Ta protest se
izraža v tem, da je obudil Jezusa od mrtvih. Moltmann pokaže, da
ima Jezusovo trpljenje božje razsežnosti zato, ker postane Bog s tem
137
