Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 138
RAZPRAVE, [TUDIJE
sovim trpljenjem« (Moltmann, 1980:37). Da razumemo Kristusovo
trpljenje, ga moram o razumeti kot trpljenje Boga, ki se zavzema za
nas, ki se v svoji kenotični naravi samoomejuje. Moltmann poudarja,
da gre pri Bogu za aktivno trpljenje, za prostovoljno odprtost za
vzemajoče se ljubezni in sotrpljenja. To pomeni pravzaprav preki
pevanje božjega bitja. In samo tako je Bog trpljiv. Moltmann trdi,
da teologija božjega trpljenja in kenoze sloni na temeljnem stavku
Svetega pisma: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16). Iz tega spoznanja razvija
naslednje teze: 1. Ljubezen je samopodaritev ali samopriobčenje
(Selbstmitteilung). 2. Vsako samopriobčenje predpostavja sposob
nost samorazlikovanja (Selbstunterscheidung). 3. Ko se Bog odpre
(ent-schliesst) za samopriobčenje, omeji svoje lastno bistvo (Wesen).
Amor extasim facit (Dionizij Areopagita). 4. Bog je ljubezen, to
moramo razumeti trinit arično. Notranja trinitarična ljubezen je
ljubezen med enakimi. To je nujna ljubezen. 5. S stvarjenjem sveta, ki
ni Bog, a pripada Bogu, pa se začne samoponižanje Boga (Selbster
niedrigung).
Sin razodeva Sveto Trojico in ta je navzoča v Jezusovi zgodovini.
»Nova zaveza govori o Bogu tako, da govori o odnosih med Očetom,
Sinom in Svetim Duhom, ki so odprti svetu« (Moltmann, 1980:80).
Iz raznih »etap« zgodovine božjega Sina se razodevajo različni vidiki
in oblike notranjih trinitaričnih odnosov. Ker so izrečni trinitarični
obrazci v Novi zavezi izrecno krstni obrazci (Mt 28,19), je teologija
Svete Trojice tesno povezana s teologijo krsta. Po krstu je namreč
človek privzet v notranje življenje Svete Trojice. V krstu se soočimo z
božjo Trojico kot v prihodnost odprto, eshatološko zgodovino Boga.
»Enota« Očeta, Sina in Svetega Duha torej ni zaprta, ampak odprta
enota, in sicer za zedinjenje z verujočimi, s človeštvom in celotnim
stvarstvom (prim. Moltmann, 1980:106). Eshatološka prihodnost,
ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,22.23), bo tudi notranji trinitarični
dogodek, ki se bo izražal takole: Oče podvrže vse Sinu, ta preda
spopolnjeno kraljestvo Očetu, Sin pa se končno sam podvrže Očetu
(prim. Moltmann, 1980:109).
V delu Trinität und Reich Gottes govori Moltmann tudi o »skrivnosti
Trojice«, in to predvsem o njeni enosti. Ko zavrne nekatere pristope k
temu vprašanju, postavi svoje izhodišče in tezo: Izhajati moramo iz
136
sovim trpljenjem« (Moltmann, 1980:37). Da razumemo Kristusovo
trpljenje, ga moram o razumeti kot trpljenje Boga, ki se zavzema za
nas, ki se v svoji kenotični naravi samoomejuje. Moltmann poudarja,
da gre pri Bogu za aktivno trpljenje, za prostovoljno odprtost za
vzemajoče se ljubezni in sotrpljenja. To pomeni pravzaprav preki
pevanje božjega bitja. In samo tako je Bog trpljiv. Moltmann trdi,
da teologija božjega trpljenja in kenoze sloni na temeljnem stavku
Svetega pisma: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16). Iz tega spoznanja razvija
naslednje teze: 1. Ljubezen je samopodaritev ali samopriobčenje
(Selbstmitteilung). 2. Vsako samopriobčenje predpostavja sposob
nost samorazlikovanja (Selbstunterscheidung). 3. Ko se Bog odpre
(ent-schliesst) za samopriobčenje, omeji svoje lastno bistvo (Wesen).
Amor extasim facit (Dionizij Areopagita). 4. Bog je ljubezen, to
moramo razumeti trinit arično. Notranja trinitarična ljubezen je
ljubezen med enakimi. To je nujna ljubezen. 5. S stvarjenjem sveta, ki
ni Bog, a pripada Bogu, pa se začne samoponižanje Boga (Selbster
niedrigung).
Sin razodeva Sveto Trojico in ta je navzoča v Jezusovi zgodovini.
»Nova zaveza govori o Bogu tako, da govori o odnosih med Očetom,
Sinom in Svetim Duhom, ki so odprti svetu« (Moltmann, 1980:80).
Iz raznih »etap« zgodovine božjega Sina se razodevajo različni vidiki
in oblike notranjih trinitaričnih odnosov. Ker so izrečni trinitarični
obrazci v Novi zavezi izrecno krstni obrazci (Mt 28,19), je teologija
Svete Trojice tesno povezana s teologijo krsta. Po krstu je namreč
človek privzet v notranje življenje Svete Trojice. V krstu se soočimo z
božjo Trojico kot v prihodnost odprto, eshatološko zgodovino Boga.
»Enota« Očeta, Sina in Svetega Duha torej ni zaprta, ampak odprta
enota, in sicer za zedinjenje z verujočimi, s človeštvom in celotnim
stvarstvom (prim. Moltmann, 1980:106). Eshatološka prihodnost,
ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,22.23), bo tudi notranji trinitarični
dogodek, ki se bo izražal takole: Oče podvrže vse Sinu, ta preda
spopolnjeno kraljestvo Očetu, Sin pa se končno sam podvrže Očetu
(prim. Moltmann, 1980:109).
V delu Trinität und Reich Gottes govori Moltmann tudi o »skrivnosti
Trojice«, in to predvsem o njeni enosti. Ko zavrne nekatere pristope k
temu vprašanju, postavi svoje izhodišče in tezo: Izhajati moramo iz
136
