Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 160
RAZPRAVE, [TUDIJE
In vendar živeti v prepričanju, da je krščanska teologija nad sleherno
politično logiko, slednje prav v ničemer ne ovira. Prej nasprotno.
Sploh pa Moltmann tudi že Petersonu očita, da v svoji kritiki Schmit
tovega pojma politične teologije16 poleg nauka o Trojici in eshato
logije ni izpostavil tudi zgodnjekrščanske teologije križa (theologia
crucis), čeprav jo v drugih spisih omenja. Res pa je, da jo Peterson najde
predvsem v zapisih o mučenikih in njihovem mučeništvu, kar kaže
na drugačno razumevanje bistva teologije križa, ki je za Moltm anna
neločljiva od nauka o Trojici.
TEOLOGIJA KRIŽA/TROJICE KOT POLITIČNA TEOLOGIJA
Tudi sam Moltmann je namreč odločen kritik ne-trinitarnih
pojmovanj Boga. V knjigi Križani Bog (Moltmann, 1972) pokaže, da
imata »metafizični teizem« in to, čemur pravi »protestni ateizem«,
skupno premiso. Tako je za »metafizičnega teista« svet odslikava
višjega bitja: osebnega, monoteističnega boga, ki je zaradi svoje
popolnosti (misel, ki misli samo sebe) do vsega ravnodušen. Tak
šnega Boga predpostavlja tudi ateist (primer Ivana Karamazova), le
da ga zaradi protislovnosti, ki jo v njegovo stvarstvo vnaša trpljenje,
zavrača, in namesto njega divinizira človeštvo (zato »protestni atei
zem«). Bog, ki je Trojica, pa se je razodel v križanem Jezusu, pri
čemer je tudi Oče trpel, le drugače kakor Sin. Oče je trpel zaradi svoje
ljubezni do Sina, ki je moral umreti pod njegovo jezo. Ta za Molt
manna ni neko primitivno čustvo ali stanje duha, ki ga Bogu v skladu
s filozofskim (stoičnim) idealom ne bi smeli pripisati. Jeza sploh
ne nasprotuje ljubezni. Še več, jeza ravno je ranjena ljubezen, njeno
nasprotje pa je ravnodušnost – apatheia. Bog, ki lahko zares trpi in se
zares jezi, lahko tudi zares ljubi. Ravnodušni, aristotelski bog, ki se je
prek stoikov z zgodnjekrščansko apologetiko prikradel v krščansko
teologijo in v njej do Luthra neref lektirano vztrajal pod krinko
theologia gloriae, ni Bog, ki je Trojica, in ki se je razodel na križu. Tako
lahko prepričljivo povzame: »Zor trinitarnega pojma Boga je križ«
16 Predvsem za to gre po Moltmannu v omenjeni Petersonovi študiji.
158
In vendar živeti v prepričanju, da je krščanska teologija nad sleherno
politično logiko, slednje prav v ničemer ne ovira. Prej nasprotno.
Sploh pa Moltmann tudi že Petersonu očita, da v svoji kritiki Schmit
tovega pojma politične teologije16 poleg nauka o Trojici in eshato
logije ni izpostavil tudi zgodnjekrščanske teologije križa (theologia
crucis), čeprav jo v drugih spisih omenja. Res pa je, da jo Peterson najde
predvsem v zapisih o mučenikih in njihovem mučeništvu, kar kaže
na drugačno razumevanje bistva teologije križa, ki je za Moltm anna
neločljiva od nauka o Trojici.
TEOLOGIJA KRIŽA/TROJICE KOT POLITIČNA TEOLOGIJA
Tudi sam Moltmann je namreč odločen kritik ne-trinitarnih
pojmovanj Boga. V knjigi Križani Bog (Moltmann, 1972) pokaže, da
imata »metafizični teizem« in to, čemur pravi »protestni ateizem«,
skupno premiso. Tako je za »metafizičnega teista« svet odslikava
višjega bitja: osebnega, monoteističnega boga, ki je zaradi svoje
popolnosti (misel, ki misli samo sebe) do vsega ravnodušen. Tak
šnega Boga predpostavlja tudi ateist (primer Ivana Karamazova), le
da ga zaradi protislovnosti, ki jo v njegovo stvarstvo vnaša trpljenje,
zavrača, in namesto njega divinizira človeštvo (zato »protestni atei
zem«). Bog, ki je Trojica, pa se je razodel v križanem Jezusu, pri
čemer je tudi Oče trpel, le drugače kakor Sin. Oče je trpel zaradi svoje
ljubezni do Sina, ki je moral umreti pod njegovo jezo. Ta za Molt
manna ni neko primitivno čustvo ali stanje duha, ki ga Bogu v skladu
s filozofskim (stoičnim) idealom ne bi smeli pripisati. Jeza sploh
ne nasprotuje ljubezni. Še več, jeza ravno je ranjena ljubezen, njeno
nasprotje pa je ravnodušnost – apatheia. Bog, ki lahko zares trpi in se
zares jezi, lahko tudi zares ljubi. Ravnodušni, aristotelski bog, ki se je
prek stoikov z zgodnjekrščansko apologetiko prikradel v krščansko
teologijo in v njej do Luthra neref lektirano vztrajal pod krinko
theologia gloriae, ni Bog, ki je Trojica, in ki se je razodel na križu. Tako
lahko prepričljivo povzame: »Zor trinitarnega pojma Boga je križ«
16 Predvsem za to gre po Moltmannu v omenjeni Petersonovi študiji.
158
