Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 159
NENAD HARDI - VITOROVI^
bo mogoče s pomočjo etabliranih cerkva, pač brez njih in/ali proti
njim. Tu po njegovem tiči tudi dilema političnega teologa: Naj potlači
subverzivni spomin na politični značaj Jezusove smrtne obsodbe in
se pomeščani ali naj se umakne s prizorišča družbenih zadev, ki ga
zaseda meščanska religija, in postane irelevantno sektaško gibanje
na robu družbe, ki je svoje mesto prepustilo drugim? Moltmann
vidi rešitev v napadu. Politična teologija mora zasesti mesto meščan
ske religije, njene malike pa, kot odvečne, uničiti. Namesto ritualne
integracije ljudstev, ras in razredov, namesto simbolne samopotr
ditve14 mora razviti odprtost za pripoznavanje drugih in človečnost,
osvobojeno strahu in prisilne potrebe po pozitivni samopodobi. Na
mesto meščanske religije morajo stopiti cerkve kot institucije, ki
svobodno kritizirajo družbo in so zato tudi same do sebe disfunk
cionalne. To v teoriji pomeni kritiko malikov, tabujev, karikatur
»sovražnikov« in samopotrjevanja (samo-opravičevanja in samo-
upravičevanja) v politični religiji, v praksi pa pomoč tistim »drugim«,
ki so žrtve trenutno prevladujoče politične religije.
Moltmann poudarja, da se ne bi smeli zadovoljiti zgolj z idejnimi
rešitvami. Tako so nekateri iz Petersonove ugotovitve, da nauka o
Trojici in o eshatonu krščansko teologijo nespravljivo ločujeta od
sleherne politične teologije in je zato krščanstvo pravzaprav povsem
neuporabno za upravičevanje vsakokratne politične realnosti, pre
hitro sklepali, da je dovolj opozarjati na njuno trajno aktualnost.15
14 Dekaloško prepoved izdelovanja rezanih podob z namemom čaščenja
Moltmann ne razume le kot osvoboditev od popredmetenega dojemanja
sveta, temveč kot osvoboditev političnega življenja od malikovanja, oziroma
dobesedno »služenja malikom« [Götzendienst]. Tu se neposredno navezuje na
Froma, ki je sodobne malike odkril v »voditeljih, ustanovah (zlasti državi),
naciji, proizvodnji, pravni ureditvi [law & order], in sleherni stvari, ki jo je človek
ustvaril« (Moltmann, 1984:58). Moltmann temu doda tudi ves človeški napor
v smeri dobrega: »Če je bilo malikovanje Izraelov največji greh, je Pavel v Rim
1,18 isl. to kritiko povzel in v svoji analizi pravičnosti po delih celo obrnil na
glavo. Ne gre zgolj za to, da si človek ’dela’ podobe Boga in tako služi stvaritvam
namesto Stvarniku, ampak tudi za to, da pod prisilo samozagovarjanja in samo
opravičevanja ’umaliči’ vse, kar ’dela’ za to, da bi bil videti pravičen in bi pravično
živel« (Moltmann, 1984:59).
15 Moltmann pri tem navaja H. Maierja in R. Spaemana (Moltmann, 1984:48).
157
bo mogoče s pomočjo etabliranih cerkva, pač brez njih in/ali proti
njim. Tu po njegovem tiči tudi dilema političnega teologa: Naj potlači
subverzivni spomin na politični značaj Jezusove smrtne obsodbe in
se pomeščani ali naj se umakne s prizorišča družbenih zadev, ki ga
zaseda meščanska religija, in postane irelevantno sektaško gibanje
na robu družbe, ki je svoje mesto prepustilo drugim? Moltmann
vidi rešitev v napadu. Politična teologija mora zasesti mesto meščan
ske religije, njene malike pa, kot odvečne, uničiti. Namesto ritualne
integracije ljudstev, ras in razredov, namesto simbolne samopotr
ditve14 mora razviti odprtost za pripoznavanje drugih in človečnost,
osvobojeno strahu in prisilne potrebe po pozitivni samopodobi. Na
mesto meščanske religije morajo stopiti cerkve kot institucije, ki
svobodno kritizirajo družbo in so zato tudi same do sebe disfunk
cionalne. To v teoriji pomeni kritiko malikov, tabujev, karikatur
»sovražnikov« in samopotrjevanja (samo-opravičevanja in samo-
upravičevanja) v politični religiji, v praksi pa pomoč tistim »drugim«,
ki so žrtve trenutno prevladujoče politične religije.
Moltmann poudarja, da se ne bi smeli zadovoljiti zgolj z idejnimi
rešitvami. Tako so nekateri iz Petersonove ugotovitve, da nauka o
Trojici in o eshatonu krščansko teologijo nespravljivo ločujeta od
sleherne politične teologije in je zato krščanstvo pravzaprav povsem
neuporabno za upravičevanje vsakokratne politične realnosti, pre
hitro sklepali, da je dovolj opozarjati na njuno trajno aktualnost.15
14 Dekaloško prepoved izdelovanja rezanih podob z namemom čaščenja
Moltmann ne razume le kot osvoboditev od popredmetenega dojemanja
sveta, temveč kot osvoboditev političnega življenja od malikovanja, oziroma
dobesedno »služenja malikom« [Götzendienst]. Tu se neposredno navezuje na
Froma, ki je sodobne malike odkril v »voditeljih, ustanovah (zlasti državi),
naciji, proizvodnji, pravni ureditvi [law & order], in sleherni stvari, ki jo je človek
ustvaril« (Moltmann, 1984:58). Moltmann temu doda tudi ves človeški napor
v smeri dobrega: »Če je bilo malikovanje Izraelov največji greh, je Pavel v Rim
1,18 isl. to kritiko povzel in v svoji analizi pravičnosti po delih celo obrnil na
glavo. Ne gre zgolj za to, da si človek ’dela’ podobe Boga in tako služi stvaritvam
namesto Stvarniku, ampak tudi za to, da pod prisilo samozagovarjanja in samo
opravičevanja ’umaliči’ vse, kar ’dela’ za to, da bi bil videti pravičen in bi pravično
živel« (Moltmann, 1984:59).
15 Moltmann pri tem navaja H. Maierja in R. Spaemana (Moltmann, 1984:48).
157
